Veliko govorimo o prihodnosti slovenskih kmetij. O mladih prevzemnikih, naslednikih, samooskrbi in o tem, kdo bo nekoč nadaljeval delo generacij pred nami. Toda mogoče si moramo najprej zastaviti nekoliko drugačno vprašanje. Ne samo: »Kako bomo mlade obdržali na kmetijah?«, ampak predvsem: »Ali smo jim dali razlog, da bodo na njih želeli ostati?«
Kmetije namreč ne predamo samo s podpisom pogodbe, z zemljišči, stroji in gospodarskimi poslopji. Kmetija se začne predajati veliko prej. Začne se ob majhnih otroških škornjih pred hlevom. Takrat, ko otrok prvič z dedkom odnese seno živalim, ko sedi v traktorju in ima občutek, da opravlja najpomembnejše delo na svetu, ter ko posluša zgodbe starejših in počasi spoznava, da kmetija niso samo obveznosti, ampak tudi spomini, vrednote in način življenja.
Dediščina, ki jo ustvarjajo generacije
Kmetija ni samo zemlja, ampak dediščina generacij. Vsaka njiva nosi spomin na roke, ki so jo obdelovale pred nami, vsak travnik pozna korake ljudi, ki so skrbeli zanj. Tudi gozdovi niso samo kubični metri lesa, ampak drevesa, ki jih je nekdo sadil in negoval z mislijo na prihodnje rodove.
Neomejen digitalni dostop do vseh naših Premium vsebin
Paketi že od manj kot 2,5€/mesec. Prekličite kadar koli.
