Časi se spreminjajo. Tehnologija napreduje s svetlobno hitrostjo. V času moje babice so bili stacionarni telefoni nekaj nepredstavljivega. Če bi bila danes živa, bi me zagotovo vprašala, kakšen kos »ploščice« pa kar naprej »šlatam«. Moja babica je bila letnik 1904. Danes bi imela 122 let. Bila je nekaj posebnega.
V družini, kjer so bili trije bratje in tri sestre, zagotovo ni bila prva na vrsti, da bi jo poslali v tedanjo obliko poklicnega izobraževanja. Z lastnimi rokami si je zaslužila denar in kupila šest hektarjev veliko hribovsko kmetijo, kjer ni imela elektrike, tekoče vode niti cestne infrastrukture.
Še več, na ta hrib je pripeljala tudi svojo mamo in skrbela zanjo do neizbežnega konca. Za tiste čase je bilo to zelo neobičajno. Še bolj zunaj vseh stereotipnih predstav pa je bila poroka z mlajšim moškim. No, samo eno leto je imel manj kot ona, pa vendar je bil mlajši. Pravno gledano je bila lastnica kmetije, na kateri se je vse obdelovalo ročno, s kravami se je vozilo, oralo in branalo, po pitno vodo pa se je hodilo skoraj kilometer daleč skozi gozd. Za današnje čase je to praktično nepredstavljivo.
V bližini je bila takrat zelo velika kmetija, kamor so ljudje z manjših kmetij hodili pomagat pri spravilu krme, delu v vinogradih, pobiranju pridelkov z njiv, skratka ob konicah kmetijskih opravil. Za svoje delo so največkrat dobili plačilo kar v obliki hrane. Moj oče, oba strica in teta so se hitro naučili zaslužiti za preživetje.
Neomejen digitalni dostop do vseh naših Premium vsebin
Paketi že od manj kot 2,5€/mesec. Prekličite kadar koli.
