Že strokovnjaki razlagajo, da se ljudje zaradi vpliva različnih dejavnikov staramo različno. Vanč ima srečo, da so vsi pozitivni vplivi na dolgost življenja in bistrost uma na njegovi strani, le korak je postal nekoliko krajši, kar ga omejuje, da bi obiskoval gore, ki so bile njegova strast vse življenje. Bistra glava pa mu omogoča, da lahko še vedno vozi avto in tako z ženo Ivanko obišče drage ljudi ter bližnje kraje in vrhove.
Otroštvo
Rodil se je sredi poletja leta 1934 materi Ani in očetu Janezu Kompreju na Kavnikovi domačiji v Zgornjem Javorju, v neki drugi državi – v Kraljevini Jugoslaviji. Otroštvo na domačiji z dve leti starejšim bratom in s tremi starejšimi sestrami je bilo lepo, kot je bila idilična pot v šolo v Zgornjem Javorju s pogledi na vse najlepše koroške hribe in gore – spredaj Peco, Raduho in Olševo, na levi Smrekovec in v ozadju Uršljo. Ni čudno, da ga vse življenje vleče na vrhove visokih gora.
Sredi poletja leta 1942, ko je bil star osem let, je njegovo lepo otroštvo prekinil grozljiv dogodek, v trenutku je namreč ostal brez očeta v plamenih domače hiše z bolno materjo, s sestrami in z bratom, ki so ognjenim zubljem komaj ušli skozi zadnja vrata. Ostali del vojne so otroci preživeli pri sosedu. Ko jim je naslednje leto umrla še mama, so vsi, tudi najmlajši Ivan, kljub otroškim letom odrasli.
Šolanje in služba
Po vojni je domačijo prevzela in začela obnavljati najstarejša sestra, ostali pa so postopoma odhajali od doma. Ivan se je želel šolati. Kljub pomanjkanju denarja je s skromnimi sredstvi zaključil srednjo šolo in se po odsluženem vojaškem roku zaposlil v podjetju Rudnik Mežica. Takratna proizvodnja v topilnici, kjer je bil vzdrževalec strojev in kasneje vodja vzdrževanja postrojenja, je zahtevala težko fizično delo, zaposleni pa so bili tudi izpostavljeni škodljivim vplivom. Ivan je nenehno razmišljal, kako bi zaposlenim lahko olajšali delo in jih obvarovali pred strupenimi učinki proizvodnje v topilnici. Realizirali so kar nekaj njegovih idej in tako delavcem izboljšali pogoje dela. V tem obdobju je zaključil prvo stopnjo na strojni fakulteti v Mariboru in pridobil naziv inženir strojništva. S to popotnico so ga z veseljem sprejeli v Lesno, Tovarno pohištva Prevalje, kjer je kot vodja vzdrževanja še intenzivneje vpeljeval izboljšave v proizvodnjo predvsem tam, kjer je bilo še veliko fizičnega dela. Tako mu je leta 1984 Republiški odbor sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva podelil priznanje in naziv Inovator leta 1983. Že naslednje leto je prejel republiško nagrado za uspešno inovacijo v lesni industriji, kar nekaj jih je bilo še v naslednjih letih vse do upokojitve, med njimi leta 1987 nagrada za inventivno inovacijsko dejavnost ter organiziranje in spodbujanje le-te.
Morda kakšna (stara, zgodovinska) foto podjetja Rudnik Mežica ali Lesne, Tovarne pohištva Prevalje
Ljubezen do gora
Ivanova strast so bili vzponi na planine in gore, lahko bi rekli, da skoraj po celem svetu. Kot mlad fant je najprej obiskoval koroške vršace. Gore je vzljubila tudi žena Ivanka, čeprav je prišla na Koroško iz najbolj ravninskega dela Slovenije. Tudi ko sta si ustvarila družino, te prostočasne dejavnosti nista opustila. Hčerki Majdo in Ireno sta že od mladih nog navajala na hojo na bližnje vrhove, z odraščanjem sta obe vzljubili planinarjenje, mlajša hčerka Irena je bila celo v prvi slovenski, takrat jugoslovanski, ženski odpravi na vrh Pika Komunizma (7495 m) v gorovju Pamir.
Z ženo sta nato prepotovala celo Evropo in se podajala na visoke gore. Nekaj zelo zahtevnih gora na drugih kontinentih, kot je Kilimandžaro v Tanzaniji, pa je Ivan osvojil sam v družbi usposobljenih planincev.
Tudi na področju planinarjenja je Ivan deloval v korist ljudi in družbe nasploh. Vse od leta 1965 je aktivno deloval v Planinskem društvu Prevalje, vsestransko sodeloval pri gradnji prizidka na Uršlji gori in kot predsednik Planinskega društva Prevalje med letoma 1987 in 2001 povezoval planinske aktivnosti na območju Koroške. Kot usposobljen planinski vodnik je vodil skupine po različno zahtevnih gorah doma in v tujini, vrsto let je bil tudi vodja vodnikov. Za vse te aktivnosti je prejel najvišja priznanja in nagrade občine, Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze Jugoslavije ter Olimpijskega komiteja Slovenije.
Skrben, delaven in aktiven tudi doma
Ivan pa je bil zelo skrben in delaven tudi doma. Zgradil je dom za družino, počitniško hišo na morju in nazadnje hiško ob reki Meži na Prevaljah, kjer z ženo Ivanko uživata upokojenska leta. Veliko dela pri gradnji je opravil kar sam. Še vedno rad postori kaj okoli doma, redno vzdržuje fizično kondicijo s hojo po mestu in okolici, za bister um pa rad vzame v roke kakšno knjigo.
Želimo mu veliko zdravja, da bo čil in iskriv lahko uresničeval svoje želje ter da bo še dolgo ostal »na nogah« in za volanom.
