Kar zgodaj zjutraj sem moral vstati, da je bil velikonočni ogenj pravočasno pripravljen za blagoslov, ki ga je opravil gospod župnik Simon Potnik. Sedaj pa že nekaj let – odkar biva v pameškem župnišču – gospod Vili skrbi za to plemenito delo.
Vsako leto prihaja več in več ljudi po ta blagoslovljeni ogenj. Letos jih je bilo res veliko. Mislim, da je prišel iz vsake hiše po en član. Okoli ognja se je gnetlo, kot bi bili na mravljišču. Gospod župnik Damijan Mlinarič je spregovoril nekaj besed in prebral evangelij. Gobe so se hitro vnele in udeleženci bogoslužja so jih odnesli domov.
Ogenj ogreva, žge in prečiščuje, zato že od nekdaj velja za nekaj posebej dragocenega. V Svetem pismu »nastopa« na več mestih: ko se Bog prikaže Mojzesu v gorečem grmu pri gori Sinaj, ko na poti skozi puščavo Izraelce spremlja ognjeni steber, ki je znamenje Božje navzočnosti, in drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja. V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodetja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svet(l)ost. Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta.
Moram povedati, da je tudi naša hiša prijetno dišala po blagoslovljenem ognju.
