Nekega jutra sem se z veseljem odpravila v gozd, kjer naj bi se dobila z odkupovalcem okroglega lesa. Spravilo je bilo končano, skladovnica lepo zložena ob cesti, nakladalni tovornjak naročen.
Do skladovnice nisem mogla. Pred njo je stal avto gobarja, ki je izginil nekam med bukve in se – kot se je izkazalo – vrnil šele opoldne, z dvema polnima košarama in brez slabe vesti. Nakladalni tovornjak seveda ni mogel čakati štiri ure in se je odpeljal drugam. Podobne situacije so se že dogajale, zato sem začela premišljevati o vprašanju: čigav je pravzaprav gozd?
Na papirju je odgovor preprost. V zemljiški knjigi je zapisan lastnik. V praksi pa smo lastniki v svojem gozdu pogosto zadnji, ki imamo kaj besede, in prvi, ki nosimo posledice ravnanja tistih, ki gozd uporabljajo. To ni pritožba osamljene lastnice – je izkušnja, ki jo z menoj deli velika večina nas, ki gospodarimo z zasebnimi gozdovi, teh pa je pri nas skoraj tri četrtine. Naj torej opišem, kaj vse se danes zgrne na lastnika gozda – in zakaj gozdna lastnina sodi med najbolj nenavadne oblike lastnine pri nas.
Skupna dnevna soba brez pravil
Število obiskovalcev gozdov strmo narašča, kar je po svoje lepo: pomeni, da imajo ljudje gozd radi. Težava nastane, ko ta ljubezen zaparkira skladovnico lesa, izropa rastišča gob ali z motorjem povozi mladje. Peti člen Zakona o gozdovih nas lastnike zavezuje, da moramo dopustiti prosto gibanje po svojih gozdovih – določba, napisana v času, ko je bil sprehajalec v gozdu prijetna redkost, ne pa del današnjih množic, ki za gozdni habitat pomenijo nenehen stres. Prihajajo namreč tudi tujci, ki doma za nabiranje gob potrebujejo dovolilnico, pri nas pa naberejo, kar pač najdejo, in odpeljejo domov. Včasih pridejo z avtodomi in vlagajo gobe kar v gozdu.
Sledi vožnja z motorji, štirikolesniki in kolesi po naravnem prostoru: po vlakah ali kar čez drn in strn. Oboje je prepovedano, oboje povzroča poškodbe mladja in erozijo, oboje pa se dogaja povsem neovirano, ker nadzora tako rekoč ni. Najbolj absurdno pa postane pri odpadkih. Ko se v gozdu pojavi kup smeti, zakon domneva, da ga je odložil lastnik – in ta nosi odgovornost ter stroške odvoza. Tu bi človek pričakoval, da smem svojo lastnino vsaj zavarovati. Ne smem. Videonadzor gozdne ceste mi preprečuje zakonodaja o varstvu osebnih podatkov, ograje in zapore niso dovoljene, zapiranje gozdnih cest pa je v praksi neizvedljivo. Sem torej odgovorna za tuje smeti, obenem pa mi je odvzeto skoraj vsako sredstvo, da bi jih preprečila?
Neomejen digitalni dostop do vseh naših Premium vsebin
Paketi že od manj kot 2,5€/mesec. Prekličite kadar koli.
