Delo na kmetiji in druga svetovna vojna sta zaznamovala njeno mladost
Rojena kot šesta od sedmih otrok na Apačnikovi domačiji na Selah je tako kot njeni sorojenci že v otroštvu morala poprijeti za vsako delo, saj je bila njihova kmetija ena večjih v tistem času in je dela bilo na pretek. Sanje o tem, da bi nekoč postala učiteljica, ji je prekrižala tudi druga svetovna vojna, saj so bili časi po njej težki in je delo na domači zemlji zahtevalo svoj davek tudi od Ele.
Družinsko življenje je bilo prepredeno z nenehnim delom
Poročila se je nedaleč od rojstne hiše, k Maticu. Z možem Jožetom sta povila hčerko Jožico, ki je žal ostala edinka. Na majhni kmetiji je bilo dela toliko, da se Ela nikoli ni zaposlila, v službo je hodil mož. Po svojih zmožnostih je poleg gospodinjstva opravljala vsa dela na poljih, v gozdu in sadovnjaku, pri prenovi hiše in gradnji poslopij. Skrbela je za živali, vrt in rože, ki jih je bilo vedno polno na vseh okenskih policah in povsod okoli vogalov. V istem letu, ko je umrl tast, ki ga je srčno oskrbovala, je bila pri hiši že prva vnukinja in njena skrb se je nadaljevala. Poleg vsega dela je vedno varovala vnukinjo, čez nekaj let še drugo in potem še tretjega vnuka.

Kokoši in vrt za veselje
Mož Jože ji je umrl, ko je bila na začetku svojih petdesetih let. Ob pomoči hčerke in zeta je s kmetijstvom nadaljevala še dobro desetletje. Imela je dve kravici za prirejo mleka, par prašičev in kokoši. Te živali je nato počasi opustila, polja je dala v uporabo sosedom, samo kokoši so še vedno ostale. »Da je vsaj kakšna skrb,« pravi Ela. Tudi vedno urejen, v hrib odmaknjen vrt je šele pred nekaj leti popolnoma predala v oskrbo, še vedno pa ima ob hiši par majhnih gredic za kratek čas, da pridela »vsega po malo«.
Lepo obdobje prijateljevanja s Tonijem in ljubeča skrb za vnuke in pravnuke
Na že skoraj jesen življenja je spoznala Žnidarjevega Tonija iz Podgorja in z njim prijateljevala dolga leta. Skupaj sta odkrivala radosti zrelega življenjskega obdobja in si privoščila izlete in druženja, za kar prej ni bilo časa. Tudi Tone je bil vdovec in njegova družina je Elo sprejela za svojo, kar ji še danes zelo veliko pomeni. Dolga leta sta preživela skupaj, malo na njenem domu, in ko sta vse postorila, sta se za kak teden prestavila na njegov dom, kjer sta pomagala pri slehernem opravilu, ki sta ga zmogla, potem pa zopet kak teden preživela pri Eli in tako dalje kar nekaj let. Tudi pri Žnidarju sta skupaj pazila na vnuke in pravnuke, kar jima je bilo v veliko veselje.
Toneta žal ni več med nami, ampak Ela se še vedno rada druži s svojo drugo družino. Velikokrat jo tudi obiščejo, kar ji je še posebej všeč.
Odlična kuharica
Res je, da nikoli ni hodila v službo, ampak v bistvu je bila njena služba v prvi vrsti skrb za družino. Vsak dan je zjutraj skrbela, da nismo slučajno preslišali budilke, in ko smo se vrnili iz šole ali službe, nas je vedno pričakalo dobro kosilo in zraven večkrat kakšni priboljški, kot so domač jabolčni»štrudelj«, presni»krapi« ali »kiflci«z marmelado. »Kiflce« še vedno peče, sploh takrat, ko pričakuje vnuke in pravnuke (ima jih osem), da pridejo na obisk.


Bica, hvaležni za vso tvojo skrb in delo ti želimo, da bi ti zdravje dopuščalo, da se vsak dan sprehodiš do vasi, kjer rada poklepetaš s sosedi. Želimo pa si tudi, da v manjši količini še dolgo pečeš »kiflce«z marmelado, saj nihče ne zna narediti tako dobrih, kot so tvoji.

