Dogodek se je začel s slovesnim odkritjem in z blagoslovom prenovljenega Meškovega nagrobnega spomenika. Njegovo obnovo je financirala Mestna občina Slovenj Gradec. V cerkvi sv. Roka je zatem sledil kulturni dogodek z naslovom Meškova pesem, ki sta ga organizirala Kulturno društvo Ksaverja Meška in Župnija Sele, sofinanciral pa Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. V programu so sodelovali Moški pevski zbor Franc Ksaver Meško Sele – Vrhe, Mešani pevski zbor Rožmarin iz Kotelj, Mešani zbor sv. Rok Sele in solistka Klara Knez. Na prireditvi so obiskovalci spoznavali Meškovo življenje in ustvarjanje skozi njegovo upodobitev ter branje njegovih besedil in verzov. Posebej za to priložnost sta nastali dve novi uglasbitvi Meškovih pesmi: Čas in mi (uglasbila Irena Glasenčnik, harm. Rebeka Glasenčnik Kociper) in Jutro (uglasbila in harm. Rebeka Glasenčnik Kociper). Prav z novimi uglasbitvami bodo Meškova besedila v zborovski pesmi ostala še bolj živa in prisotna.
Ob brskanju po podstrešju spominov ljudi in odpiranju že rahlo zaprašenih knjig na policah smo na malo drugačen način poskušali oživiti bogate podobe, ki rišejo življenjsko zgodbo tako preprostega, a hkrati velikega človeka, Ksaverja Meška – »pevca dobrote in ljubezni«.
Meško, »sin Slovenskih goric«, je v svojih delih pogosto opeval rodno pokrajino. Njegova služba duhovnika, pesnika in pisatelja ter vojna izgnanstva so ga že zgodaj odpeljala v svet. Čeprav je večino svojega življenja živel in deloval na Koroškem, je njegovo srce vselej hrepeneče objemalo rodni kraj – »paradiž njegovega življenja«, ki ga nikdar ni mogel pozabiti.
Malo znano je, da je Meško zapisal številne ponarodele pesmi. Med njimi sta tudi Kako bom ljubila in Sem fantič z zelenega Štajerja, ki sta obe bili uglasbeni. Meško ju je dopolnil z dodatnimi tremi kiticami, zaradi česar sta postali uporabnejši za pevske zbore. Tako jih zbori še danes prepevajo na odrih in skupnih srečanjih.
Sem fantič z zelenega Štajerja (F. Ksaver Meško)
Na Štajerskem hrib vsak lepo zeleni
in vinska trta rodi.
In vsi ga tam dobre volje pijo
in pesmi si zraven pojo.Kako bi se torej naj kislo držal,
kako bi veselo ne pel?
Saj fantič sem z lepega Štajerja
in duša je radostna vsa.Še ko bom umiral, si bodem zapel
in s petjem vzel s sveta slovo
in upam, da Bog me v nebo bo sprejel,
pri Njem tam si v veke bom pel.
»Pisateljska pot je trnjeva,« je zapisal Meško. »Če bi jo pričel še enkrat in bi jo poznal tako, kakor jo poznam sedaj, resnično, ne bi je nastopil! Ker kaj čaka človeka na njej? Nešteto razočaranj, sitnosti, krivic in poniževanja. Naše delo je težko in nikakor ni šala. Mnogi mislijo, da pišemo za kratek čas in igraje. To je velika zmota. Če delam pet ali šest ur na dan, ne morem vso noč spati. Tisti mladi ljudje, ki tako hrepene po pisateljski slavi, ne vedo, kako grenkega kruha si žele.«
Meško je povedal, da se je njegova »pisateljska strast« zbudila že zgodaj. Najprej je pisal pesmi, prve verze pa je spesnil o sošolki, poštarjevi Pepiki, ki ga je pogosto dražila zaradi njegove majhne postave. Njegove pesmi so po obliki, zgradbi in slogu preproste, pogosto pa v njih odsevata Gregorčičeva šola in vpliv ljudskih pesmi.
Leta 1918 je Meško izdal pesniško zbirko Iz srca in sveta. Svojo skoraj devetdesetletno življenjsko pot pa je nazorno strnil v pesmi Moje življenje.
Iz srca in sveta (F. Ksaver Meško)
Doživel vse sem, žalost in veselje,
nebeško radost, temnih vic gorje,
zdaj grenke, ker neizpolnljive želje,
zdaj srečo, da vriskalo je srce.
Bilo je prav, saj v samih bi radostih
za boljšega od drugih vseh se štel.
A v neprestanih bolih in bridkostih
za svet bi, za Boga oledenel.
A tak – umeval sem ljudi bolesti,
v veselju z njimi sem se veselil.
Ker čutil sem, ves v božji sem posesti,
Bogu ponižen sem služabnik bil.
Letos mineva 60 let, odkar so v grob položili tega preprostega, a izjemnega človeka. Franc Ksaver Meško pa še vedno živi v naših srcih, ko beremo njegova dela, prepevamo njegove pesmi in ga skoraj nezavedno iščemo po uhojenih Meškovih poteh. Začutimo lahko njegovo mehkobo, skromnost in srčno plemenitost. V vsakem človeku je znal odkriti dobroto in hotenje po boljšem, kar nam še danes daje pogum, nas dviga, veseli in vžiga.
Iztekajoče se Meškovo leto je selsko pokopališče obogatilo z obnovljenim nagrobnim spomenikom, ki ga bodo še stoletja krasili v marmor vklesani verzi z njegovo poslednjo željo: »Na grob pa križ lesen mi zasadite, naj vere, upanja znamenje bo. In le pogostokrat se vanj ozrite, ko kaže pot vam gor v nebo.«
Vira: Čuk S., Pevec dobrote in ljubezni, Ognjišče, 2014, str. 58. F. K. Meško, Ob 150-letnici rojstva in 60-letnici smrti, Slovenj Gradec, 2024.
