S to mislijo in na pobudo domačina Jožefa Novaka je začela nastajati knjiga Ljudje so bili umetniki življenja: življenjske zgodbe krajanov Sv. Treh Kraljev v Občini Radlje ob Dravi.
Zbrali smo 27 življenjskih zgodb
Po dobrih dveh letih zbiranja življenjskih zgodb domačinov in dragocenih starih fotografij ter zapisovanja njihovih pripovedi je septembra izšla zgoraj omenjena knjiga, ki poleg uvodnega opisa hribovskega naselja Sv. Treh Kraljev, cerkve, nekdanje šole in dejavnosti prinaša 27 življenjskih zgodb krajanov, njihovih družin in domačij.
Zgodbe, urejene kronološko, se vijejo skozi 20. stoletje, od najstarejših, že pokojnih pričevalcev Alojza in Alojzije Tratnik, ki sta bila rojena leta 1911, do Jožefa Novaka, rojenega leta 1961. Vmes pa se zvrstijo pripovedi Lovrenca in Kristine Onuk, Marije Porčnik, Justine Murko, Kristine Novak, Štefana in Kristine Ribič, Kristla Valtla, Marije Ehman, Kristijana in Marije Napotnik, Alojzija Valtla, Marije Novak, Karla Poročnika, Rudolfa in Anice Okrogelnik, Rudolfa in Ane Dobnik, Marije Dornik, Antona Onuka in Ivana Sušnika. Vključili smo tudi tri pripovedi ljudi, ki niso živeli na Sv. Treh Kraljih, a so bili vseeno povezani s krajem: Jožef Uršnik je zapisal svoje spomine na romanje k cerkvi Sv. treh kraljev, Valter Capl se je spominjal tabornikov, smučanja in smučarske šole ter kolesarjenja, ki so potekali na Sv. Treh Kraljih, Karl Leitinger iz Avstrije pa se je spominjal običaja nošenja venca iz trijekraljske cerkve k cerkvi sv. Antona na Radlju na avstrijski strani. Nekateri pričevalci so sami zapisali svoje spomine, drugi so pisanje prepustili sorodnikom ali urednici knjige.
V knjigo smo vključili več kot 400 fotografij
Pozabi časa smo iztrgali številne stare fotografije, ki jih je posnel trijekraljski fotograf in človek stoterih talentov Alojz Tratnik, prikazujejo pa družinske trenutke, kmečka opravila in tudi prostočasne dejavnosti, kot je smučanje. Čudovite fotografije sedanjega časa – fotografije pokrajine, narave, domačij in prebivalcev – je prispeval prav tako domačin Jožef Novak, ki je tudi avtor uvodnega besedila o Sv. Treh Kraljih.
Vsaka življenjska zgodba je pomembna
V zbranih življenjskih pripovedih smo poskušali zajeti: vsa življenjska obdobja posameznika od otroških let do starosti, način življenja, bivalno okolje domačije, kmečka dela in opravila, poklicno pot, prosti čas, prehrano, oblačila, versko življenje, družinsko izročilo, sosedske odnose, praznovanja in običaje, pripovedke in pesmi ter tehnološke pridobitve in sedanjost. Vsaka življenjska zgodba je enkratna, neponovljiva in pomembna. Predstavlja osebno zgodovino posameznika, več življenjskih zgodb ljudi, ki so odraščali v istem času in prostoru, in zgodovino določene skupnosti, ki je pomembna tudi za razumevanje skupne slovenske zgodovine.
Življenje ob državni meji
Sv. Tri Kralje je močno zaznamovalo življenje ob državni meji z Avstrijo, ki se je vzpostavila po prvi svetovni vojni in je bila nato – še posebej po drugi svetovni vojni – vse do osamosvojitve Slovenije strogo nadzorovana. Gibanje domačinov v obmejnem pasu je bilo omejeno in nadzirano, vojaki in graničarji v karavli so bili v stalni pripravljenosti, preverjali so domačine, od drugod so prihajali ljudje in poskušali ilegalno prečkati mejo, prišlo je do streljanj in smrtnih žrtev. Novinar in fotoreporter Kristl Valtl, rojen leta 1935, je zapisal: »Ob mejah je bil dejansko po letu 1945 gulag, zapor, o tem se ni govorilo oz. se ni smelo govoriti. Obstajale so osebne izkaznice različnih barv, mi smo imeli zelene, ene so bile modre, najbolj sumljive pa so bile bele.«
Nahraniti je bilo treba vsa lačna usta
Vsem zgodbam v knjigi je skupno, da opisujejo življenje in delo hribovskih kmečkih družin. Iz pripovedovanj se pokaže njihovo neusmiljeno, trdo življenje pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Rudolf Dobnik, rojen leta 1946 na domačiji Spodnji Verber, se je spominjal: »Mama in oče sta se zelo trudila, da smo pridelali dovolj hrane za vse. Ampak hrane ob sedmih otrocih nikoli ni bilo toliko, da bi se res do sitega najedli. Tudi nismo mogli biti izbirčni. Jedli smo, kar je bilo: zelje, krompir, fižol, rženi kruh in koruzni zdrob na vse možne načine. Mleko je mama navadno zmešala z vodo, da ga je bilo dovolj za vse. Pečena jajca pa je občasno dobil ata, večinoma smo jih kar prodali, da smo lahko kupili sladkor in sol, tobak za ,atanaʻ, gorivo za petrolejke, ,mednceʻ za potico, malo bele moke za ,ainprejnʻ, kdaj pa kdaj belo kavo projo ali Franck ter kakšno šolsko potrebščino. Glede mesa pa se tako ve: na mizi je bilo samo za najboljše obiske, pri težkem delu in ob velikih praznikih. Pa vedno so rekli, da je otrokom ,lahko hudoʻ, če ga preveč pojedo, in nam je bilo res skromno odmerjeno.«
Ob delu se je vedno našel čas za vesela druženja
Rudolf Okrogelnik, rojen leta 1945 na kmetiji Onuk, je pripovedoval: »Tudi pri košnji trave je bilo veselo, takrat še ni bilo kosilnic, kosili smo še na roke. Zbrali smo se fantje in zjutraj zgodaj odšli kosit, takrat je kosa rajši rezala. Dekleta pa so pokošeno travo raztrosila. Pri nas so to delale moje sestre, ko so bile še doma. Drugje pač druge, ker smo šli tudi drugim kosit. Več je bilo deklet, bolj je bilo veselo. Fantom so rade ponagajale, naredile so za vsakega ,pušeljcʻ, da si ga je dal za klobuk. Lepši ,pušeljcʻ je kateri dobil, bolj glasno je ,zajuckalʻ. Tistemu, ki ga pa niso prav rade videle, so v ,pušeljcʻ zavezale koprive. Ta pa je bil jezen in smeha na ta račun je bilo veliko. Ko je bil travnik pokošen, sta sledili dobra hrana in pijača, nato so fantje, utrujeni od dela, še malo posedeli in še kakšno zapeli.«
Povezovalna elementa Sv. Treh Kraljev sta vseskozi bila cerkev in šola
Trijekraljsko cerkev so zgradili med letoma 1691 in 1732 na samotni legi na vrhu hriba, od koder vabi vernike in romarje. Med letom v njej poteka nekaj maš, najbolj znani sta Aleševa in Izidorjeva lepa nedelja.
Šola je začela delovati leta 1926. Pouk je sprva potekal v kmečkih hišah, kjer so bile razmere zelo skromne, od leta 1940 pa v novi šolski stavbi, ki so jo zgradili s sredstvi Družbe sv. Cirila in Metoda ter domačinov. Postavitev novega šolskega poslopja je bil velik uspeh slovenskih narodnostnih prizadevanj ob meji. Po drugi svetovni vojni je bila šola nekaj časa samostojna, nato pa je postala del Osnovne šole Radlje ob Dravi. Ker je število učencev iz leta v leto padalo, v zadnjem letu so šolo obiskovali le še trije otroci, so jo leta 1993 zaprli, otroci s Sv. Treh Kraljev pa odtlej obiskujejo radeljsko osnovno šolo.
Karel Poročnik, rojen leta 1941 na domačiji Zojsnik, je zapisal: »Spominjam se vseh učiteljic in učiteljev, ki so me učili. To so bili: Matilda Triler, Jakob Medved, Ada Kramarič, Mojca Kac in Franc Struga. Pohvaliti jih moram, ker so se res ,pobrigaliʻ za nas učence, dobro so nas naučili vse predmete. Vsi, ki so nadaljevali šolanje, so izdelali letnike in se izučili za poklic. Meni ta možnost ni bila dana, doma so mi rekli: ,Če boš kmet, se ti ni treba učiti.ʻ Danes pa vem, da kmet potrebuje veliko znanja in da mora biti izobražen.«
Sv. Trije Kralji so postali Brezovec
Leta 1955 so oblasti Sv. Tri Kralje preimenovale v Brezovec. Takrat je na podlagi Zakona o imenih naselij in o označbi trgov, ulic in hiš ta usoda doletela številne kraje v Sloveniji, katerih imena so izhajala iz krščanske tradicije ali so bila nemškega oz. italijanskega izvora (podobna usoda je doletela bližnji Marenberg, ki so ga leta 1952 preimenovali v Radlje ob Dravi). Leta 1993 je naselje znova dobilo ime Sv. Trije Kralji, domačini pa so bili – ne glede na vmesno spremembo – vseskozi ponosni Trijekraljčani.
Razvoj hribovskega naselja je potekal počasi
Kljub odmaknjenosti in bližini državne meje so se počasi začeli razvijati tudi Sv. Trije Kralji. Postopoma so se začele graditi potrebne cestne povezave, vodovod so si iz vodnih izvirov speljali krajani kar sami, z veliko prostovoljnega dela so v letih 1958–1971 dobili tudi elektriko in nato v osemdesetih letih stacionarno telefonijo. Šele v 21. stoletju se je začelo asfaltiranje makadamskih cest in nato tudi polaganje optičnih povezav.
Dejavnosti nekoč in danes
Trijekraljčani so v preteklosti imeli svojo godbo – »plehmuziko«. Okoli leta 1920 so ustanovili Društvo strelcev z možnarji, ki je bilo po drugi svetovni vojni prepovedano, njihov veličasten pok pa so domačini znova obudili leta 1994. Streljajo pri cerkvi na Aleševo nedeljo, ob drugih pomembnejših dogodkih v kraju in tudi drugje v občini. Leta 2014 so krajani ustanovili Skupino pohodnikov, v sklopu katere je tudi zasedba Einfoh muzika, v njihovi izvedbi pa je tudi večina pomembnejših dogodkov v kraju.
Spremno besedilo za knjigo je napisal Tone Partljič
Izjemno smo bili veseli, ko nam je pisatelj Tone Partljič potrdil, da bo za knjigo napisal spremno besedilo. Njegova vez s Sv. Tremi Kralji je namreč prav posebna, saj je bil leta 1960 poslan za učitelja na tamkajšnjo osnovno šolo. Odmaknjen kraj in pristni ljudje so se mu globoko vtisnili v spomin: »Na Treh Kraljih sem preživel le en mesec svojega doslej štiriinosemdesetletnega življenja. V meni pa je pustil toliko vsebine, misli in spominov, kot jih nimam na mnoge druge kraje, v katerih sem preživel več let, tudi npr. deset. Čudno. Seveda, bil sem mlad, sanjaril sem o študiju, pisanju, ljubeznih. Vse je bilo še odprto v duši, srcu, možganih, zato se je mogoče tako globoko usedlo v mene.«
Knjigo, ki obsega 280 strani, je uredila Alenka Verdinek, višja kustosinja v Koroškem pokrajinskem muzeju, gradivo zanjo sta zbrala Jožef Novak in Alenka Verdinek, oblikovala jo je Vanja Vajs, lektorirala mag. Andreja Čibron Kodrin, njen izid pa omogočila Občina Radlje ob Dravi.
Vsem sodelujočim pri nastajanju knjige, še posebej pričevalcem, ki so prispevali svoje življenjske zgodbe in osebna doživetja ter nam približali utrip kraja, se na tem mestu prav lepo in iskreno zahvaljujemo.
Predstavitev knjige Ljudje so bili umetniki življenja: življenjske zgodbe krajanov Sv. Treh Kraljev v Občini Radlje ob Dravi je potekala v nedeljo, 22. septembra 2024, pri cerkvi na Sv. Treh Kraljih, častni gost in govornik je bil pisatelj Tone Partljič, ki je zbrano množico navdušil z energičnim pripovedovanjem in s šaljivimi prigodami.
Za kulturni program so poskrbeli: trijekraljska Einfoh muzika, pevca Konrad in Mojca Tratnik, Lan Ribič s harmoniko, Društvo strelcev z možnarji in skupina iz OŠ Remšnik s prizorom igre Moj ata, socialistični kulak.
Veselo razpoloženje se je nadaljevalo tudi po uradnem delu, ko je sledilo sproščeno druženje. Številni so povedali in moramo jim pritrditi, da je bil zares čudovit dogodek, kakršnega na Treh Kraljih že dolgo ni bilo.
