Tak sem: reven in nebogljen, ne le v telesni slabosti, tudi v dušni revščini. Vsak bi rad bil svetnik. Če kdaj, si to želimo stari ljudje, ker je že čas za to. A spoznanje, da nismo, nas zbega. 27. decembra je voditeljica Medgeneracijskega društva Lučka Koroška Petra Jamnik Kobolt organizirala novoletni koncert v Prežihovih Kotljah, kjer je tudi on zahajal k mašam, v prelepi cerkvi svete Marjete, ob kateri je pokopan. Predlansko leto se je tega koncerta udeležil tudi stric Pavli, ki je bil član pameških Vrtnic. To je bilo zadnje druženje. 25. januarja je minilo leto, odkar ga ni več med nami.
V skrčeni obliki bi rad predstavil zgodbico z naslovom Zgodba svete noči, ki jo je naš Voranc napisal leta 1911, ko je bil star 18 let.
Visoko v koroških gorah, na zmerno strmem pobočju široke planine je stala velika lesena Ošvenova hiša. Ošvenova kmetija je bila v samoti: daleč je bilo na vsako stran, k najbližjemu sosedu eno uro, v vas k fari poleti več kot dve uri. Pozimi pa je bila hoja po visokem snegu truda polna in Ošvenovi ljudje so pozimi le malokdaj občevali z zunanjim svetom. Zgodilo se je, da je padlo posebno mnogo snega, nato so prišli vetrovi, nametli so se veliki zameti in Ošvenovi prebivalci so bili za nekaj časa popolnoma odrezani od svojih sosedov. Tako je bilo tudi neko zimo. Zelo zgodaj je navalilo snega in zaprlo Ošvenovim dohod v dolino.
Nekega večera je vsa Ošvenova družina sedela pri mali južini. Ugibali so o bližnjih praznikih. Veliki hlapec Miha in kravarica Lena, ki se nista dobro razumela, sta šla pri tem v veliko protislovje, Lena je trdovratno silila, da bo božič šele v dveh dneh in ne jutri, kakor je hotel Miha in z njim tudi drugi. Miha ji je na vse kriplje dokazoval, da ima prav on. Štel je na prste, mahal proti njej in ji trobil na ušesa, a neverjetno dekle je trdilo svoje. Tedaj je vzel Miha izza trama porumenelo deščico in kos oglja ter začel črtati po njej čudne križe in verige, nato jo je zmagoslavno pomolil dekletu pod nos. Dekle je zaničljivo namrdnilo obraz in potegnilo z roko po deski, da so se črte spremenile v velik črn madež. To je Miho razburilo in jezno je mahnil z desko proti njenemu licu. »Mir!« je ukazal gospodar. »Božič bo, kadar bo!«
Šega je bila tisti čas, da se je žito zmlatilo ponoči, in sicer je imel to nalogo veliki hlapec. Gledati je moral, da je bila mletev z božičem končana, in vsak je pritiskal na vso moč. Pri Ošvenu so imeli nocoj zadnje na vrsti. Gnali so do zadnjega in stara ura v družinski sobi je kazala čez deset, ko se je hlapec Miha, zadovoljno sopeč, naslonil na lino in se zagledal v jasno krajino. Nekaj časa je nedoločeno zrl v noč, potem ga je nekaj svetlega in migljajočega zbodlo v oči in postal je pozornejši. Lučka se je pojavila znova. Miha se je začudil. Domislil se je, da na tistem svetu ni nobenega človeškega bivališča. Hotel se je ravno vprašati, od kod luč, ko je nedaleč zagledal drugo, potem tretjo …
»Poglejte sem!« je zaklical začudeno. »V dolini je vse v lučeh.« Vsi so pristopili z vprašujočimi pogledi in iskali čudež. »To je čudno!« je menil gospodar, prevzet od neke čudne groze. »Kaj je neki? Čarovnice! Čarovnice že ne!« je dejal Tone važno. »To je od sile,« je zamrmral gospodar. Vse se mu je zdelo kakor nerazrešena uganka. »Ni drugače – čarovnice so!« je dahnil Miha pretrgano. »Molči, bedak!« je stresel z glavo Tone in dejal odločno: »Pogledat grem, kaj je!« Neustrašljiv Tone si je navezal na noge široke krplje, oblekel ogromen kožuh in se napotil v dolino.
Dolga je bila pot po gozdu, da je močan mož docela oslabel prigazil iz gošče na plano. Nedaleč pred seboj je med golim rogovilastim drevjem zagledal črne stene sosedove hiše. Toda – kaj je to? Okence v steni se sveti. Zdaj – opolnoči? »Kaj nocoj cel svet nori?!« je vzkliknil Tone in zaradi nestrpljive radovednosti pospešil korake. Pred pragom si je odvezal krplje in jih stresel za vrata. Bila so zaklenjena. Stopil je k oknu in pogledal skozi steklo. Dobro znanega hišnega deda je videl dremati pri peči. Poklical ga je. Ded ga je prepoznal in mu odprl vrata.
»Ali je že minilo, da se vračaš?« je vprašal ded dobrosrčno in se čudil. »Kako minilo?« se je čudil Tone še bolj. »Prišel sem od doma.« »Škoda, boš zamudil,« je rekel ded žalostno. »Ali si sam?« »Zamudil … Kaj? Zakaj imate luč, zakaj bedite in kje so drugi?« ga je obsul z vprašanji. Ker je Tone vedel, da s starcem ne bo prišel stvari do dna, se je odločil, da gre naprej. Hitel je brezsmiselno dalje, le eno je hotel dognati – kaj pomeni cela zadeva. Končno je prispel do cerkvenih vrat. V tem trenutku so se odprla in iz hiše božje so se jele valiti temne, zavite postave. Pogledal je natančneje … Sami znani obrazi, navdihnjeni s svečano, tiho srečo. Tone se je postavil pred prvega, ga stresel za ramena in šepnil: »Prijatelj, povej mi, zakaj si šel v cerkev?« »Človek, ali ne veš, da je nocoj sveti večer?« Spoznal je. Sveta noč velikega nadzemeljskega rojstva … In pri Ošvenu so se zmotili za en dan!
V cerkvi, ki je zelo akustična in prijazna, je bilo prijetno toplo. Veliko »lučk« se nas je zbralo, da bi skupaj preživeli prečudovit večer. Ravno na ta dan pred natanko 54 leti sva z ženo dahnila »da«.
Petra je najprej pozdravila vse prisotne na božičnem koncertu, s katerim so nam nastopajoči želeli polepšati praznični čas med božično-novoletnimi prazniki. Drago, Breda, Cvetka, Jože, Simon, Mojca in Matjaž radi igrajo in prepevajo cerkvene in narodne pesmi. Z nežnimi pesmimi so nam pobožali dušo, da je bila še bolj odprta za ljubezen in mir, ki ju prinaša Jezus s svojim rojstvom. Pohvaliti moram hčerko Petre Jamnik Kobolt – Emo, ki je tako lepo deklamirala. Iskrena hvala vsem, ki ste nam pripravili tako čudovit večer nežnih božičnih in narodnih pesmi. Na koncu koncerta nam je Petra zaželela zdravo, mirno in uspehov polno leto 2024. Pred cerkvijo pa so nas čakali kuhano vino, čaj in piškoti.
Hvala podjetju KAMOT, da nas je varno pripeljalo na prireditev in nazaj. Bila je namreč megla, da bi jo lahko z nožem rezal.
Organizatorjem še enkrat prisrčna zahvala.
