Da, pomlad že gre v deželo in spremljajo jo sončni žarki, ki poleg zemlje prebujajo tudi srca ljudi, da v radosti spet spletajo nove načrte za svetlo prihodnost. Zemlja pa tudi kliče k delu. Marko Rijavec je zapisal: »Imeti delo pomeni uporabljati tisto, kar znaš, kar je tvoje bogastvo. Nekaj imaš, ko imaš delo, delo je varnost, je zaslužek, je preživetje, je smisel.« Kako lepo je, ko delo z veseljem opravljamo in ob tem čutimo hvaležnost, da lahko ustvarjamo, napredujemo, pustimo sled … Slovenski pregovor pravi, da brez dela ni jela, vendar delo poleg preživetja prinaša tudi zadovoljstvo, povezanost, sodelovanje, varnost … S trdim delom, z modrostjo, s srčnostjo in z dobro voljo lahko postavimo dobre temelje za napredek in uspeh. Najlepše pa je, če imamo ob sebi ljudi, ki so nam na tej poti v podporo in pomoč. V povezanosti in sodelovanju se lepo živi in tudi marsikaj dobrega naredi. Tokrat me je pot peljala v Javorje v občini Črna na Koroškem na Turistično kmetijo Juvan, kjer so me prijazno sprejeli.
Za Viharnik sem se pogovarjala s prevzemnikom kmetije Blažem Grabnerjem, z njegovo ženo Matejo in mamo Cvetko. V pogovoru se je potrdilo, da večgeneracijsko sodelovanje prinese lepe sadove tako pri delu kot v življenju nasploh.
Gospa Cvetka Grabner, kako se je kmetija razvijala skozi čas?
Cvetka Grabner: Že v preteklosti smo se na kmetiji ukvarjali z živinorejo in gozdarstvom. Jaz sem bila deseti otrok v družini, šla sem v kmetijsko šolo in nato ostala na kmetiji. Mož je pustil službo in postal nosilec dopolnilne dejavnosti. Veliko sva delala, saj je tudi mož obdržal domačo kmetijo, ki je bila v razsulu – hiša je bila v slabem stanju, hlev je bil uničen … Zgradila sva hišo, popravila hlev, kupila prvi traktor … Sedaj sta kmetiji prevzela sinova Blaž in Roman, ki lepo sodelujeta pri delu in si tudi delita kmetijsko mehanizacijo. Največje zadovoljstvo je, da gresta obe kmetiji naprej in da se razvijata.
Gospod Blaž Grabner, kakšno je bilo vaše otroštvo na kmetiji?
Blaž Grabner: Otroci smo po svojih močeh pomagali pri vseh kmečkih opravilih, povsod smo bili poleg, vse smo radi delali, samo sena nismo radi obračali. Čuvala nas je babica, smo se pa seveda tudi sami igrali.
V Javorju je najvišje ležeča župnija v Sloveniji, včasih pa je bila tukaj tudi najvišje ležeča slovenska šola, vendar so jo pred osmimi leti zaprli.
Gospa Mateja Grabner, kmetija Juvan obsega 30 ha, od tega je 22 ha gozda in 8 ha kmetijskih površin. Kmetija leži na nadmorski višini 1080 m. Kako kmetujete na tej nadmorski višini?
Mateja Grabner: Temelj naše hiše je na 1080 m nadmorske višine, Juvanov vrh pa je še višji. Teren je kar strm. Najbolj strme dele popase živina. Na zgornjem travniku enkrat letno (odvisno od vremena) kosimo. V najemu imamo 5 ha površin, ki jih kosimo. Na teh travnikih lahko uporabljamo kmetijsko mehanizacijo, obronke pa ročno pokosimo. Veliko je sicer še ročnega dela, tudi na njivi orjemo še na star način s plugom.
Zelenjavo (fižol, čebulo, paradižnik, papriko, solato, zelje, krompir …) gojimo za lastne potrebe in zanjo zelo skrbimo, da jo imamo celo leto in da jo lahko ponudimo gostom. Sezona se v rastlinjaku začne marca, maja že imamo solato in čebulo. Lani smo solato imeli še decembra. Zelenjavo tudi vlagamo, sicer pa delamo skuto, pečemo kruh, predelujemo meso in ga ponudimo v obliki narezkov … Kmetija Juvan je znana po Juvanovem želodcu, ki ga je delal že dedi in ga še vedno delamo po istem receptu.
Na kmetiji imamo okoli 10 krav dojilj in teličke, pujse, kokoši …
Katere dejavnosti opravljate na kmetiji?
Mateja Grabner: Osnovni dejavnosti sta živinoreja in gozdarstvo, vendar samo od teh prihodkov ne moremo preživeti, tako da imamo dve dopolnilni dejavnosti, in sicer turizem na kmetiji ter sečnjo in spravilo lesa.
Vaša kmetija je znana po okusnih kosilih, odličnem kruhu, sladkih dobrotah in narezkih. Ali razmišljate o tem, da bi gostom ponudili tudi možnost prenočitve?
Mateja Grabner: Turizem razvijamo od leta 2017. Z Blažem sva uredila papirje in opremila spodnji del hiše: kuhinjo, sobo za goste … Najprej smo gostom ponudili narezke, nato kosila za zaključene družbe. Ko mi čas dopušča, spečem kakšno pecivo in torto, ponavadi za praznovanja na kmetiji. K nam večinoma prihajajo domači gostje: Črnjani, Mežičani, Prevaljčani … Najboljša reklama je od ust do ust.
Načrtujemo, da bomo obnovili staro hišo in v njej uredili luksuzen apartma, da bodo gostje lahko prenočili. Z Blažem sva že uredila papirje, imamo tudi gradbeno dovoljenje, vendar ne vem, kdaj se bomo lahko lotili obnove, ker je to odvisno od razpoložljivega časa in denarja. Morda bomo lahko v prihodnosti gostom ponudili tudi prostor za avtodome.
Prosim, opišite jajčarijo, običaj, ki ga ohranjate tudi na vaši kmetiji.
Blaž Grabner: S 3. na 4. maj so včasih samski fantje šli od hiše do hiše in pobirali jajca. Pri hišah so zaigrali na harmoniko in zapeli. V zameno za jajca so pri vsaki hiši pustili tri križe iz blagoslovljenega lesa. Žegnani les, ki ga niso porabili za križe, so zažgali v štedilniku, da so si tako zagotovili varstvo in blagoslov hiše. Sveti Florjan je namreč zavetnik gasilcev in zaščitnik pred ognjem. Včasih so pri kakšni hiši jajca skrili, da so jih morali fantje iskati. Če so pa na kmetiji pozabili pripraviti jajca, so jim fantje kaj ušpičili, npr. pri sosedu so lojtrski voz razstavili, vse dele znosili na streho in ga tam spet sestavili. Nato so priredili zabavo, na kateri so ponudili šnite in jajčno solato.
Dandanes običaj jajčarije še ohranjamo v Javorju, Črni, na Ludranskem Vrhu, v Solčavi, Mozirju … Ponavadi se dogovorimo, da zaradi služb in ostalih obveznosti fantje jajca pobirajo konec tedna. Pri nekaterih hišah fante sicer še vedno pričakajo jajca, vendar večina ljudi da denar. Zbere se okoli 500 jajc, ki se nato po simbolični ceni prodajo, denar pa se nameni za muzikante. Že nekaj let zabavo pripravimo na naši kmetiji, še vedno pečemo šnite, postrežemo pa tudi z drugimi dobrotami in pijačo.
Gospod Blaž Grabner, ste tudi lastnik gozda. Katere drevesne vrste lepo uspevajo v vašem gozdu? Kaj vam pomeni gozd?
Blaž Grabner: Najbolj uspeva smreka, vedno več je tudi jelke in bukve. Na tistem delu gozda, ki ga je prizadel vetrolom, je zrasla skoraj sama bukev. Približno pol gozda je nedostopnega. Les lahko spravljamo le z žičnico ali ročno. Teren je strm. Pobočje ni plazovito, je pa na eni strani kar precej hudourniško, na vsaki strani namreč teče potok, in če je neurje, zasuje cesto.
Gozd je bankomat, sicer bolj majhen, vendar nam pomaga, če kaj potrebujemo. V gozdu se sprostim. Ko delam, čutim mir. Včasih gozd kar pogrešam, če imam drugo delo, npr. košnjo, in moram biti 14 dni doma.
Vsi strici so bili gozdarji, tudi ati je delal v gozdu. Z bratom skupaj opravljava storitev sečnje in spravila lesa. Povpraševanje je veliko. Leta 2017 je bil obsežen vetrolom, leta 2018 je sledil še en vetrolom, nato se je razširil smrekov lubadar, ki ga je vedno več …
Dr. Boštjan Hribernik: Lastnik kmetije Blaž Grabner ni samo skrben gospodar kmetijskih površin, ampak je tudi skrben gospodar svojega gozda. Vestno opravlja dela sečnje in spravila lesa, prav tako skrbi za izvedbo gojitvenih in varstvenih del. Sodeluje pri načrtovanju gozdnih vlak in pri njihovi gradnji. Po končanem spravilu lesa vlake vedno uredi s prečnimi jarki in jih na ta način ohranja za prihodnost. Svoj gozd redno pregleduje in o stanju gozda redno obvešča revirnega gozdarja.
Kmetija Juvan se lahko pohvali s tradicijo skrbnih gospodarjev gozda, saj je bil pred leti za naj lastnika KE Črna izbran že njegov oče Štefan Grabner.
Pod skupno streho živite tri generacije. Kaj je potrebno za prijetno sobivanje in tudi uspešno delo?
Foto: arhiv družine Grabner
Mateja Grabner: Nekako nam lepo uspeva. Ko so konflikti, vsak malo nazaj stopi. Na kmetiji je treba delati in pri delu dobro sodelujemo.
Cvetka Grabner: Mislim, da je pomembno, kako vzgajamo otroke. Včasih smo v majhni stari hiši živeli: mama, dva brata, midva z možem in trije otroci. To nas je naučilo, da vse bolj spoštujemo. Starejši smo zadovoljni, če otroci prevzamejo kmetijo in delajo boljše, kakor smo mi. Tako se kmetije obdržijo. Menim, da se je za lepo sožitje v družini treba prilagoditi, povedati, če ti kaj ni prav …
Blaž Grabner: Če hočeš delati na kmetiji, moraš iti v korak s časom. Vsak evro je treba prav obrniti.
Marca praznujemo dan žena in materinski dan. Kako vidite vlogo žensk v kmetijstvu in na podeželju nasploh?
Mateja Grabner: Prej nisem razmišljala o tem, da bi ostala na kmetiji, po spletu okoliščin sva oba z možem doma. Mislim, da mora biti ženska roka povsod na kmetiji (ženske skrbijo za otroke, lep izgled kmetije, dobro hrano, čistočo idr.), ampak tudi brez moškega ne gre. Na kmetiji je lepo, vendar je treba imeti veselje do dela in do takšnega načina življenja, zanimanje, znanje …
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Mateja Grabner: Če bomo ohranili vse te kmetijske dejavnosti na takšni ravni, kot so trenutno, bomo zadovoljni. Kot sem že omenila, pa načrtujemo, da bomo obnovili staro hišo in uredili prenočišče za goste.
