Odkar je bajta leta 1979 postala Spominski muzej Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, pa je sadovnjak bolj ali manj propadal. Nekaj je k temu pripomoglo tudi to, da gospod Ferdo zaradi bolezni in starosti z leti ni več mogel skrbeti zanj. Sadovnjak je ostajal v zasebni lasti vse do leta 2013, ko je ozemlje s sadovnjakom odkupila Občina Ravne na Koroškem in je sadovnjak postal del kompleksa Prežihove bajte. Skrb za sadovnjak, v katerem so zasajena visokodebelna drevesa starih sort jablan, hrušk in češpelj, je padla na Koroški pokrajinski muzej, ki je upravitelj Prežihove bajte.
Pomembna vloga sadja že v daljni preteklosti
Sadje je vedno imelo pomembno vlogo v prehrani ljudi. Da je bilo tako tudi že v davni preteklosti, nam govorijo arheološki ostanki sadežev v prazgodovinskih najdiščih. Najpogostejša in dokazano najstarejša »udomačena« sorta je jablana, ki je bila v Evropi v alpskih deželah znana že v kameni dobi. Ne smemo si predstavljati, da je bila to jablana, kot jo poznamo danes. Te divje sorte so imele manj in manjše sadeže. So pa bile divje jablane, hruške, češnje in češplje razširjene po današnjem ozemlju Slovenije že ob prihodu Rimljanov v naše kraje. Na to nas opozarjajo tudi nekatera krajevna imena v Sloveniji: Jablanica, Češnjica, Hruševka, Orehovica, Slivje ipd. Vsekakor pa so stari Slovani ob naselitvi našega ozemlja v 6. stoletju že naleteli na sadje, ki so ga poznali v svoji pradomovini.
To dokazujejo nekatera etimološko podobna poimenovanja v slovanskih jezikih za različno sadje:
jabolko – praslovansko: ablko, cerkveno slovansko: ablko, jablko, hrvaško: jabuko, srbsko: jabuka, rusko: jabloko, češko: jablko;
hruška – praslov.: gruša in kruša, slov. narečno: kruška, hrv., srb.: kruška, narečno: gruška, rus.: gruša, češ.: hruška;
češnja – praslov.: čersna ali čeresna, cslov.: čreša, hrv., srb.: trešnja, rus.: čerešnja, češ.: trešne;
sliva – praslov.: sliva, cslov.: sliva, hrv., srb.: šljiva, rus.: sliva, češ.: sliva.
Razvoj in pospeševanje sadjarstva
Pisnih dokazov in zanesljivih podatkov o načrtnem sadjarstvu ali njegovem razvoju za Slovenijo nimamo vse do 19. stoletja, saj je sadjarstvo za kmeta dolgo pomenilo le drugotno dejavnost. Šele v 19. stoletju so se pojavili članki in strokovni prispevki o umnem sadjarstvu, objavljeni v različnih agrarno usmerjenih časopisih. Ob delu za razvoj sadjarstva se je pokazala potreba dati ljudem poleg praktičnega znanja, ki so ga prakticirali predvsem duhovniki in učitelji, tudi knjižni pouk o tej deloma novi kmetijski panogi. Že leta 1817 je Urban Jarnik (župnik na avstrijskem Koroškem) izdal knjigo Sadje-reja. Knjiga je bila predelana po nemškem izvirniku in je služila kot učbenik sadjarstva vse do začetka 20. stoletja.
Pospeševanje sadjarstva je sprva temeljilo na množičnosti različnih sort sadja. Tako so v Sloveniji gojitelji žlahtnih vrst pridelovali nad sto različnih jablan in hrušk, veliko število različnih češenj, sliv, breskev … Pomanjkljivost pri raznolikosti pa je bila, da niso posvečali pozornosti rodnosti in donosnosti ter da so se na agrarnih sejmih predstavljali le s številčnostjo. Gospodarske razmere so konec 19. stoletja pokazale, da je treba sadje prilagoditi povpraševanju trga. Tako so od množičnosti prešli na omejitve pri sortah, da so ustrezale podnebnim in talnim pogojem.
Koroška kmetijska družba je centralno drevesnico uredila šele leta 1873. V okolici Velikovca, Celovca, Beljaka in Železne Kaple, v Rožu in Mežiški dolini so gojili namizno sadje tudi za prodajo. Razen na češplje se je pridelovanje usmerilo na moštno sadje in sadje za sušenje. Pomološko društvo je leta 1885 določilo normalni izbor za Koroško, ki je obsegal 19 sort jabolk – namiznih in za prodajo – ter devet sort, ki so bile opredeljene kot gospodarske. Od hrušk je bilo določenih 11 sort za namizne, 8 sort pa je bilo moštnic.
Krepitev intenzivnega sadjarjenja
Po prvi svetovni vojni se je moralo sadjarstvo zaradi spremembe državnih meja prilagajati novim gospodarskim razmeram. Pomen sadjarstva je narasel in s tem tudi potreba po intenzivnem sadjarjenju. Med sadjarji se je okrepila misel o negovanju sadnega drevja in varstvu pred zajedavci. Razširilo se je poznavanje sadnih sort, zlasti jabolk. Precepljanje sadnega drevja, edino sredstvo, s katerim lahko dosežemo enotnost sadnih sort tudi pri odraslem drevju, se je začelo splošno širiti šele v letih po vojni. Zasajeni so bili novi sadovnjaki. Ustanovljenih je bilo veliko drevesnic, ki so lahko sproti oddajale vzgojena sadna drevesca.
Še v začetku 20. stoletja surovo sadje ni igralo pomembne vloge v prehrani kmečkega prebivalstva, kot hrana je bilo pomembno le za otroke. Ljudje so uživali posušeno sadje, ki so ga sušili doma, v pečeh ali posebnih sušilnicah. Še danes se po domačijah najdejo ostanki takih preprostih sušilnic (»frnača«), v katerih so sušili lan in suho sadje. Za sušenje so v največji meri uporabljali češplje in tepke ter na krhlje narezana jabolka. To suho sadje jim je bogatilo jedilnik v zimskih in zgodnjepomladnih mesecih. Iz precejšnjega dela sadja so delali sadni mošt (jabolčnik in hruškovec), ki še vedno ostaja glavna kmetova pijača, sploh v okoliših brez vinogradov.
Skrb za sadovnjak in nega sadnega drevja sta bili moški opravili
Sadovnjaki na domačijah Mežiške doline so praviloma nepravilnih oblik. Drevesa so posajena v bližnji okolici hiše in gospodarskih poslopij. Skrb za sadna drevesa je bila na kmetijah moško opravilo, ki ga je opravljal gospodar ali kateri od starejših sinov.
Vsako pomlad lastniki v sadovnjaku opravijo čiščenje dreves z žagami in s sekirami, s katerimi odstranijo posušene in neuporabne veje. Spomladi drevesa tudi cepijo, saj s tem izboljšajo rodnost in moč.
Visokodebelni travniški sadovnjak ob Prežihovi bajti
Ob Prežihovi bajti je zasajen travniški sadovnjak z visokodebelnimi drevesi. V njem so zastopane stare sadne sorte, in sicer od jablan krivopecelj in bobovec do trdič, novejše sorte pa so: pisani kardinal, jonatan in čebulinka. Vse hruške so sorte moštovk, ena je koroška vinska moštnica. V sadovnjaku je tudi precej domačih češpelj modre barve, dva prpiča pa rodita plodove rumene in rdeče barve.
Prikaz obrezovanja sadnega drevja
Leta 2017 smo se v KPM, Muzeju Ravne na Koroškem povezali s Sadjarskim društvom Mežiške doline. Z znanjem in s sodelovanjem članov društva smo začeli obnovo in nego sadovnjaka. V pomladanskih mesecih se v tem travniškem sadovnjaku izvaja prikaz obrezovanja sadnega drevja. Vodi ga strokovnjak Andrej Soršak iz Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Območne enote Maribor.
Ob vsakem srečanju pri obrezovanju in negi dreves se dogovorimo o nadaljnjih korakih, kako pomladiti in vzdrževati sadovnjak. V tak star travniški sadovnjak sodijo le stare sorte sadja. Do sedaj smo na novo zasadili: hruško (junijska lepotica), češnjo (hrustavka) in jablane (krivopecelj, kanada in bobovec). Sadovnjak vsako leto očistimo, podremo kakšno suho staro drevo, zasadimo mlado in se učimo o osnovah obrezovanja sadnih dreves. S temi aktivnostmi želimo obdržati stare sadne sorte in videz kmečkega travniškega sadovnjaka, kakršne v veliki večini še vedno najdemo po domačijah v Mežiški dolini.
Obrezovanje spada med vsakoletne dogodke, ki jih organiziramo v KPM, Muzeju Ravne na Koroškem v okviru aktivnosti ob Prežihovi bajti. Vse zainteresirane vabim, da se nam pridružite v četrtek, 4. aprila, ob 10. uri. Obrezovanje sadnega drevja bo potekalo v sadovnjaku pri Prežihovi bajti (Preški Vrh 13, Kotlje). Vabljeni vsi, ki imate doma sadna drevesa. Dogodek je brezplačen.
