Priznam, vrsto let mi leži na duši skrita želja, da bi popisal čas, ko še ni bilo teh brnečih traktorjev, brez katerih si danes ne predstavljamo življenja na kmetiji. Imam namreč srečo, da mi je bilo dano doživeti tisti čas, ko je življenje teklo povsem drugače – lepo, prijazno in še poučno povrhu. Brez teh doživetij bi bila praznina v mojem življenju izjemno velika.
Z dedkom sva bila nerazdružljiva
Komaj šest pomladi sem štel, ko je za večno zaspal moj dedek, s katerim sva bila izredno velika prijatelja. Največ skupnih uric sva preživela v prijaznem, sončnem in zavetrnem kotičku pred hlevom, kjer je dedek velikokrat sekal steljo, jaz pa sem se igral z najrazličnejšimi pripomočki in komaj čakal na trenutek dedkovega oddiha, saj je takrat sedel na tnalo, me vzel v naročje, si prižgal pipo in mi povedal pravljico.
Spominjam se, da sva velikokrat šla pogledat, kam so izginile muce, ki so se poprej sončile ob hlevski steni. Največkrat sva ugotovila, da so smuknile v hlev do konca polizat mleko, ki je v malem koritu ostalo od jutranjega obroka. Živali so spokojno prežvekovale, leže na dišečem »nastilju«, najbolj so mi ostale v spominu velike volovske oči. Iz dneva v dan je pesem v goščavi postajala glasnejša in vse več pisanih metuljev je poplesavalo po dvorišču.
Vola Rumi in Plaj
Nekega dne sva z mamo odšla na njivo. Glej čudo, tam je bil oče za plugom, vanj pa vprežena naša velika vola, eden je bil rdeč in ga je oče klical Rumi, drugi je bil bel in mu je bilo ime Plaj. Vola sta vlekla plug točno po brazdi in se na koncu obrnila vse do ozar, kjer se je zgodba ponovila, nato je oče spet zasadil plug in zaklical: »Voho!« Vola sta obstala kot vkopana, težko sta sopla, mi pa smo sedli na plug in malicali. Oče se je hvalil: »Letos imam pa tako pametne vole, da bom tudi vlačil lahko sam!« To je pomenilo, da bo lahko brez pomoči gonjača, ki bi hodil pred voloma, držal »štrik«, ju vodil in pobranal njivo. Tako se je tudi zgodilo. Minilo je tisto poletje, pozimi je za večno zaspal dedek, nato so prišli neki Šentjurčani, Plaj in Rumi pa sta odšla z njimi. Moralo je biti okoli pusta, ko se je oče odločil, da ju proda. Spominjam se, da ju je nekega dne kot običajno spustil napajat h koritu na dvorišču pred hlevom, vola sta »pošircala« (radoživo poskakovala, op. a.) in oče je rekel, da to pomeni, da bodo kmalu prišli kupci, in tako je tudi bilo.
Nakup novih volov
Po prodaji je oče odšel na kupčijo. Ponavadi nakup novih volov ni uspel v prvem poskusu, v hlev sta namreč prišla manjša in mlajša voliča, da je od izkupička ostalo nekaj denarja. Mama je, kadar denarja ni bilo veliko, kar se je večkrat zgodilo, pikro pripomnila, da smo samo prižagali roge. Največja razlika se je pokazala pri delu, ko je voloma zmanjkalo moči pri oranju in je bilo treba izpreči že po dobri »lehi« ali dveh, za brano pa napreči junce ali krave, kar ni bilo enostavno opravilo, ker ne ena ne druga varianta nista bili ravno v polni uporabi.
Včasih se je branalo tudi s kravami
Ponavadi so bile krave šibke rasti, brana pa je bila težka, zato so »šivale« levo in desno oz. gor in dol, da je bilo joj in veliko muk za gonjača. Zaradi dela je mleko lahko presahnilo, kar je predstavljalo dodatno težavo, še posebej če so bili pri hiši majhni otroci.vl
Brezdomec Minč je pomagal pri oranju
Kmalu sem okusil to opravilo in ga – kot najstarejši otrok – opravljal vrsto let. Spomladi leta 1962 sem opravil prvi preizkus oranja – »vlako« brazd, vole pa je gonil betežen starejši človek, ki smo ga klicali Minč. Vola sta dopoldne orala, bila sta utrujena in sta hodila počasi, pred njima pa je stopal Minč v prevelikih škornjih in predolgem plašču, ki se je malo vlekel po tleh. Na plašč je stopil vol in Minč je padel na tla. Na srečo ga vola nista pohodila in na še večjo srečo sta obstala, tik preden bi čez Minča šla ostra brana.
Spomladanska setev
Po spomladanski setvi, ki je trajala kar kakšen mesec dni in med katero je bilo treba na njivo navoziti veliko vozov gnoja, so prišla na vrsto druga opravila.
Spravilo lesa
Po setvi je bilo treba zvoziti plohe iz gozda do kamionske ceste. Najprej jih je bilo treba »naštrajfati« na »štacjon«, kar je pomenilo »navlačiti« hlodovino na določen prostor. Če je bilo mogoče, so uporabili klančino za lajšanje nakladanja na »podo«, na katerega se je s pomočjo podlog, vzvodov in cepina poskušalo čim bolj na »kunšt« naložiti pet, šest ali sedem plohov, odvisno od debeline, teže lesa, moči volov, moči »podila« in »globjenka«, po katerem je bilo treba peljati.
Čas košnje
Kako lepa so bila rana poletna jutra, ko je cvetelo in dišalo, kot ne bo več nikdar, ko se je slišalo le švistenje kos, ko je tu in tam za spodbudo zaškripalo kosišče … Kje je čas, ko smo lahko sedli k zajtrku v senci, ko se je dvignilo sonce.
Ko se je seno posušilo, so ga naložili na vozove, ki jih je bilo treba zvečer, ko se je rojeval hlad, zvoziti domov. Če je bilo lepo vreme, je bilo to opravilo pravi užitek. V večernem hladu je bilo dosti manj muh in obadov, ki so sicer pikali živali in jim pili kri, zaradi česar je bilo največkrat zelo težko vpreči vprego v voz.
V pohorskih strminah se je vozilo v glavnem navzgor, zato je bilo treba predhodno dobro oceniti moč volov in težo voza, v nasprotnem primeru je vprega lahko obtičala in se pričela nekontrolirano pomikati nazaj, zato se je voz velikokrat prevrnil, kar je pomenilo veliko dela. V takšnih primerih je pomagala priprega oz. »furajt«, kot smo rekli v naših krajih, za kar so bili najbolj pripravni sosedovi voli, v sili tudi domači junci ali krave.
Pri vpreganju se je večkrat zgodilo, da je težek vol nenamerno stopil na oje, slišalo se je hrsk in voz je ostal na travniku, dokler ni prispelo »pevcano« ali novo oje.
Spravilo kopic in kop
Košnji je sledila žetev, žetvi pa spravilo kopic oz. kop žita z njiv. Snopje se je navadno vozilo čez dan, obadi so bili tečni, v oblačnem vremenu malo manj, a vseeno smo muhali živali z vejami in mazali z orehovim listjem.
»Mašinanje«
Spomnim se še časov, ko smo »mašinali« na »gepl«, kar je pomenilo, da so vole vpregli v posebno zobniško napravo, vzidano v tla, voli pa so nato v krogu vlekli drog in tako poganjali mlatilnico.
Jesenska opravila
Košnja otave ni bila nič novega, le muh in vozov je bilo manj kot pri seneni košnji. Jeseni je bilo treba v »kripi« z njiv zvoziti krompir, iz sadovnjaka sadje za »prešanje«, na »klejincah«koruzo … Vsejali smo ozimno žito, domov »navlačili« drva za zimo in pripeljali listje za »nastilj«.
Zimsko delo
Ko je prišla zima, je bilo treba z volmi vleči klado do ceste, da se je naredila gaz in smo lahko otroci šli v šolo. Na »pokah« se je proti koncu zime vozil gnoj na odročne njive, po »sanincu«, ko je bilo mrzlo, pa se je vozilo hlode do ceste.
Število volov na kmetijah
Kmetija, velika do 20 ha, je imela ponavadi le par volov, večje so imele tudi dva para ali več, Jurij Vodovnik pa poje celo o Pohorcu s petimi pari volov.
Najboljša krma
Ko je vol dosegel težo okrog 700 kg, se je gospodar običajno odločil, da ga bo spital in prodal mesarju. Posebno čislani krmi za pitanje sta bili suha detelja in domača »met« – največkrat zmleta mešanica ječmena, ovsa in koruze ali pšeničnih otrobov. V času pitanja se živali niso več vpregale za delo.
Priprava volov za pomoč pri težkem delu
Največkrat se je mlado žival pripreglo k pametnemu staremu volu za kakšno »vlačugo« stelje, kar je bilo od vsega še najmanj nevarno. Sledilo je vpreganje v brano, za »furajt« in nazadnje v oje oz. »vojo«. Za »komande« so se uporabljali različni izrazi. Vodovnik piše: »Bajs, štija, hejc, Muri!« Na ozarah smo vpili: »Štija, barn!« in »Hejc, ubarn!«, ponekod tudi: »Hopubarn!« Ko se je bilo treba ustaviti, smo rekli: »Voho!«, da gremo naprej, pa: »Hejc!«
Mnogi gospodarji so si z vožnjo z volmi ustvarjali dodatni prihodek na kmetiji, največ s prevozi lesa za druge ter s prevozi peska in kamenja.
Zadnji voli pri hiši
Spomnim se, da sem naš zadnji, zelo lep par volov simentalcev leta 1970 peljal na zadnji Dušn sejm v Vitanju. Kasneje sejmov ni bilo več. Voli so ostali pri hiši še malo po očetovi smrti leta 1977.
Prvi traktor
Spominjam se ostarele stare mame, ki nikakor ni mogla dojeti nove pridobitve. Še posebej je bilo smešno, ko se je čudila, kako pri miru stojijo ti novi voli, ko je od daleč opazovala ugasnjen traktor, za katerim je bil pripet voz. Sirota namreč ni več dobro videla.
Zaključek
Morda tudi vas vnuk preseneti z vprašanjem: »Dedi, kakšen traktor pa je imel tvoj dedi?« Takrat se boste morda spomnili na ta zapis, ki vas lahko celo reši iz zagate. Morda bo komu od starejših bralcev pri prebiranju tega zapisa lepo, ker se bo spomnil svojega otroštva, kot je tudi meni lepo ob spominu na trenutke, ko sem se premražen stisnil k topli živali, se ob grenkih trenutkih tudi zjokal in bi se še kdaj, a na enak način najbrž nikoli več ne bo mogoče.
