Pridne roke so že v preteklosti kljub zahtevnim pogojem postavile trdne temelje za dobro kmetovanje in gospodarjenje z gozdom, mladi rod pa z obetajočimi načrti, jasno vizijo in optimizmom na teh temeljih gradi lepo sedanjost in prihodnost. Kmetija Dobernik se je skozi čas razvijala in vedno stremela k napredku, ki pa je rezultat dobrega sodelovanja med družinskimi člani, trdega dela, odločnosti, poguma, veselja do dela in ljubezni do zemlje. Alenka Rebula je zapisala: »Obilje gozda gradijo nešteta bitja, / najmanjša in ogromna, / vsako se daje za skupno življenje, / nihče od nas ne ustvari obilja sam …« V slogi je zagotovo moč – za uspešno delo, rast in napredek. V slogi zagotovo med drugim nastajajo tudi odlični mlečni izdelki kmetije Dobernik.
Gospod Damijan in gospa Valentina, prosim, najprej predstavita družinsko kmetijo.
Kmetija je velika 22 ha, od tega je 7 ha travnikov in 15 ha gozda, v najemu imamo še malo več kot 40 ha travnikov, pašnikov in njiv. Nekaj zemljišč je v bližini naše kmetije, nekaj pa jih je tudi precej oddaljenih, najdlje so pašniki na vrhu Strojne na 1000 m nadmorske višine. Teren je zelo strm. Pogoji za kmetovanje so zahtevni. Na obdelovalnih površinah pridelujemo travno silažo, seno in koruzno silažo. Žito dokupimo.
Imamo tudi visokodebelni travniški sadovnjak, v katerem rastejo stare sorte jablan (lesnika, trdič, bobovec, krivopecelj, carjevič idr.) in hrušk (moštovke, tepke idr.). Sadje predelamo v mošt in žganje.
Kako se je kmetija razvijala skozi čas?
Smo že šesti rod, ki živi na kmetiji Dobernik. Razvoj kmetije lahko ponazorim s tem primerom. Moj dedek je imel vole, ata traktor Tomo Vinkovič, meni pa je prepustil popolnoma mehanizirano kmetijo z vsemi kmetijskimi stroji. Sedaj ko je sin prevzel kmetijo, pa imamo namesto traktorja z 18 konjskimi močmi največji traktor s 170 konjskimi močmi.
Včasih je tukaj živelo trideset ljudi: hlapci, stanovalci, ki so hodili v službo, poleg tega pa so pomagali na kmetiji … Po spremembi oblasti so morali ti ljudje oditi in dedek je ostal brez pomočnikov. Kmetijo je predal sinu Ivanu, mojemu očetu, nato je nekaj časa vse stagniralo. Lahko smo veseli, da so predniki kljub različnim težavam zdržali na kmetiji, da niso vsega pustili in šli v službo. Bili so težki časi, vendar smo obstali. Vedno iščemo rešitve.
Če se ozrem v preteklost, lahko kot posebnosti naše kmetije izpostavim mlin in »ceglanco« (opekarno). Mlin je stal na dvorišču, kjer je sedaj hlev. Voda do njega je bila speljana po lesenih ceveh iz grape pod hišo, nato pa se je zopet vrnila vanjo. »Ceglanca« pa je bila na sosednjem travniku. Tam so kopali glino, iz katere so izdelovali opeko. Stare hiše in železarna na Prevaljah so grajene s to opeko. Ko gline ni bilo več, so lastniki Italijani »ceglanco« zaprli in kmetijo prodali našemu prapradedku, ki je s tistimi opekami zgradil hišo in hlev. Še danes se na sveže zorani njivi vidi, kje so bile peči, opeke …
Ukvarjate se s prirejo in predelavo mleka. Koliko glav govedi imate? Kako je sestavljen njihov krmni obrok?
Imamo 72 glav živine, od tega 30 krav molznic, ostalo so teleta, breje telice in mlada živina.
Pozimi je krmni obrok sestavljen iz koruzne in travne silaže ter sena oz. mrve, poleti pa iz koruzne silaže, sena in paše. Določena krmila dokupimo. Trudimo se, da pridelamo čim bolj kvalitetno travno in koruzno silažo ter seno.
Na domačih površinah imamo najkvalitetnejšo krmo, saj so naši predniki njive gnojili, zaradi česar zemlja vsebuje veliko humusa. Zemljišča, ki jih imamo v najemu, pa so bila zapuščena, predtem se je na njih le kosilo, gnojilo pa ne, in najmanj deset let traja, da je mogoče tudi na teh zemljiščih pridobiti kvalitetno krmo. Ustvarili smo svoj sistem gnojenja na teh kmetijah, ki jih imamo v najemu. Gnojimo z domačim hlevskim gnojem in gnojevko. Ko se začne zemljišča zelo gnojiti, nastanejo težave s pleveli, kar rešujemo s herbicidi, smo pa tam tudi že zorali in sadili koruzo. Težko je vzpostaviti dobro travno rušo.
Kaj vse vpliva na uspešno oz. gospodarno prirejo mleka?
Krave je treba oskrbeti s primerno krmo, da so dobre molznice.
Lahko omenim, da sin Luka že štiri leta sam osemenjuje krave in pri tem izbere seme vrhunskih bikov. Rezultati so že vidni. Krave lažje telijo, manj je genskih napak …
Koliko mleka se dnevno namolze in koliko ga predelate v mlečne izdelke?
Mleka se povprečno namolze 500–600 litrov na dan, v predelavo pa ga gre 10–20 % na mesec. Dobro je, da se čim več mleka proda v javne ustanove (šole, vrtce, domove za starejše …). Dobro sodelujemo z ljudmi in institucijami v lokalnem okolju. Ljudje radi pridejo k nam po mleko, sploh poleti, ko mleko kisajo.
Načrtujemo gradnjo novega hleva. Ko bo zgrajen, bo naše delo olajšano in bo ostalo več časa za predelavo mleka.
Katere proizvode kmetije Dobernik lahko kupimo?
Kupite lahko navadne in sadne jogurte, skuto, mlade sire z različnimi okusi (čili, oreh, drobnjak, paprika, česen …). Veliko skute prodamo na Uršljo goro, tudi kislo mleko delajo iz našega mleka. Naše mlečne proizvode lahko ljudje kupijo na zadrugi in po naročilu pri nas na kmetiji.
Ste tudi lastnik gozda. Se v zadnjih letih srečujete s kakšnimi težavami pri gospodarjenju z gozdom?
Leta 2014 je naš gozd prizadel obsežen žledolom. Smreke so bile ranjene v tolikšni meri, da jih je potem napadel lubadar. Ker se je lubadar razširil, je bilo treba posekati večjo količino lesa, in ko se je zgodil vetrolom, je za seboj pustil tri hektarje »frate«. Nato je vse šlo na slabše. V gozdu so bila spet poškodovana drevesa, zopet se je pojavil lubadar, vsakič na drugem mestu, lani je bil spet vetrolom, letos je zopet napadel lubadar … Vrtimo se v začaranem krogu. Že deset let nismo imeli redne sečnje.
Kako ste sprejeli odločitev, da kmetijo predate sinu?
Vedeli smo, da se to mora enkrat zgoditi. Moj oče mi je prepozno prepisal kmetijo, ki je bila sicer v zelo dobrem stanju, vendar bi lahko bilo bolje. Lahko povem, da smo imeli takrat, ko sem prevzel kmetijo, sedem krav, sedaj pa jih je 30, bilo je 15 glav živine, zdaj jih je 72.
Luka, kakšno je bilo vaše odraščanje na kmetiji?
Kot otrok sem bil ves čas poleg babice in dedka, skupaj smo pripravljali drva, kosili, skrbeli za krave … Košnjo sem imel zelo rad, najraje pa sem pomagal pri siliranju koruze. Bilo je veliko ljudi, mehanizacije … To je bil najboljši in najzanimivejši del leta. Lepe spomine imam na otroštvo. Babica, dedek in starši so me marsikaj naučili.
Koliko ste bili stari, ko ste prevzeli kmetijo? Kakšni občutki so vas preplavili?
Letos sem prevzel kmetijo pri starosti 26 let. Občutek je isti, kot je bil prej. Že prej smo vsi družinski člani dobro sodelovali, sedaj pa se to nadaljuje. Pred delom in nakupom mehanizacije vedno uskladimo mnenja. Spomladi smo veliko časa namenili urejanju papirjev (načrtov) za novogradnjo – hlev, zdaj čakamo samo še na razna dovoljenja.
Kakšne načrte imate? Si morda želite uvesti kakšno novost? Kje vidite priložnosti?
Želim povečati mlečno proizvodnjo in predelavo mleka v jogurte in tudi v trde sire. V prihodnosti si želimo preiti na ekološko pridelavo. Ljudje namreč vse bolj cenijo ekološke izdelke. Morda bomo kdaj v prihodnosti tudi kupili dodatna zemljišča, da bomo povečali lastne površine. Sedaj imamo dosti travnikov in njiv v najemu.
Kako bi lahko mlade ljudi prepričali, da bi se odločili za kmetovanje in da bi nadaljevali delo svojih prednikov? Kje vidite prednosti življenja na podeželju?
Mislim, da je ljubezen do zemlje in kmetovanja položena v zibelko, da z njo rasteš in odrasteš. V življenju je treba opravljati delo, ki te osrečuje. Prednosti življenja na kmetiji pa so, da si sam svoj šef, pri delu si lahko ustvarjalen, ponosen si na to, kar ustvariš, in vesel, da lahko živiš od tega, kar res rad delaš.
Julija, kakšni pa so vaši spomini na odraščanje na kmetiji?
Imela sem lepo in preprosto otroštvo. Igrali smo se z bratranci, večkrat smo prespali v šotorih. Kot otrok sem si želela konja in sčasoma sem privarčevala toliko denarja, da sem ga pri 12 letih res kupila. Sedaj imamo na kmetiji dva konja.
Študirate medijske komunikacije. Boste iskali službo na tem področju ali želite ostati na kmetiji?
Trenutno sem zaposlena, študij pa še zaključujem. Zaenkrat še ugotavljam, kaj točno bi lahko bila moja primarna služba oz. aktivnost. Dolga leta sem bila mednarodnica pri Zvezi slovenske podeželske mladine, delovala sem na področjih mednarodnega sodelovanja in medijskih vsebin. Doma pa prav tako pomagam, kjerkoli me potrebujejo. Zanima me več stvari hkrati, težko se je osredotočiti le na eno.
Aktivni ste bili v Društvu podeželske mladine Mežiška dolina in v Zvezi slovenske podeželske mladine. Kaj pridobijo mladi, ko se vključijo v tovrstna društvo?
Mladi pridobijo nove izkušnje, znanje, vrednote in poznanstva, naučijo se organizacije dogodkov, ravnanja z denarjem … To so vse pomembne veščine tudi za vsakdanje življenje.
Če primerjate tujino in Slovenijo … Bi morda lahko izpostavili kakšen primer dobre prakse v tujini, po kateri bi se lahko zgledovali v Sloveniji, oz. katere ugodnosti in prednosti imamo v Sloveniji, da se morda drugi lahko zgledujejo po nas?
Lahko povem, da so tujci navdušeni nad tem, kako zelena je Slovenija in kakšne hribe kmetje obdelujejo. Tudi v Švici so takšne kmetije, vendar dobijo večje subvencije in različne dodatke, da se ohranijo. Kmetije so tudi bolj turistično usmerjene in imajo večjo podporo s strani države za ohranjanje podeželja.
Radi fotografirate. Morda kje objavljate svoje fotografije?
Prvi fotoaparat sem si kupila za birmo. Pri podeželski mladini sem fotografirala dogodke in portrete, tri leta smo izdajali podeželski koledar s tematskimi fotografijami, nato so me začele zanimati tujina in mednarodne izmenjave in je zmanjkalo časa za fotografiranje.
Zakaj je lepo živeti na kmetiji?
Na kmetiji je lepo živeti, ker si na svojem in imaš svoj mir, prosti čas preživljaš zdravo …
