Še rad se spomnim noči, v zvezde odete,
rožic ob poti, ki narava jih splete,
tiste steze, skrite v listju jeseni,
vsega se spomnim, kar mi nekaj pomeni.
Se rad spomnim snežink, ko jih veter podi,
teloha cvet, ki se pod snegom rodi,
maka med žitom, ki nas kliče in vabi,
kar vidi oko, srcé pač ne pozabi.
Vse v srce sem shranil, kar gozd mi ponuja,
v knjigo spominov, da minljivo obuja,
vsa jutra, večere in sončne zahode,
vse ptičke posebej in črička, ki gode.
Še spomnim se rad tiste davne pomladi,
da se vrne kdaj, vsi srčno bi radi,
spomnim se pesmic, zapetih v mladosti,
da bo nekaj na listih v letih starosti.
Srce goro še pomni, odeto v škrlat,
je lepa še danes, kot bila je takrat,
ko prvič opazil sem njeno lepoto
in srce me je prvič zvleklo v samoto.
