Orgle so kraljica glasbil. Z donenjem lahko zapolnijo največje katedrale in koncertne dvorane, obenem pa lahko iz njih izvabimo nežne, mistične tone. Od največjih, velikih kot hiše (Slika 1), do najmanjših, ki sedejo v naročje, so orgle lahko pravi orkestri ali pa male, kompaktne mojstrovine. Lepota leži prav v njihovi raznolikosti in edinstvenosti. Gotovo jih je skoraj vsakdo že videl in marsikdo tudi v živo slišal. Le redkokdo pa ima priložnost spoznati zakulisje teh mogočnih glasbil, ki ga običajno zakrivajo dovršena pročelja. Šele ko se zazremo v drobovje orgel, uvidimo, da gre za tehnično najkompleksnejša glasbila, ki združujejo znanja s področij lesarstva, strojništva, elektronike, arhitekture in akustike.
Zgradba orgel
Izum orgel pripisujemo antičnemu rokodelcu, izumitelju in izdelovalcu igrač Ktesibiju iz Aleksandrije, ki naj bi jih razvil leta 246 pr. n. š. Tekom tisočletij so mojstri, ki so jih ustvarjali, s svojimi domislicami in rešitvami omogočili, da so zrasle v glasbilo, ki smo ga vajeni danes. Razvoj orgel je zaznamovalo povečevanje glasbenih izraznih zmožnosti z dodajanjem različnih skupin piščali z značilnimi zveni, ki jim pravimo registri, in z uvedbo pedalnih klaviatur. S pojavom elektromotorjev so se – na veselje mnogih mehačev – avtomatizirali sistemi za dovajanje stisnjenega zraka. Popolno samostojnost danes organistom med igranjem omogočajo računalniška pomagala (Škulj, 1992).
Neomejen digitalni dostop do vseh naših Premium vsebin
Paketi že od manj kot 2,5€/mesec. Prekličite kadar koli.
