V sotočju dveh rek ponosno stojiš,
s številnimi mostovi se neuklonljivo
z reko spogleduješ,
s komaj dočakano kolesarko
naprej v širno dalj tekmuješ.
Če na Skalo se povzpnem,
naredim sliko, veš,
kot na dlani bi biser bil.
V srcu nosim te kot prelesten zaklad.
Lepši si kot biser,
rad bi, da bi imel te še marsikdo rad.
Povzpnem se na gradu starega razvaline.
Kdor od tu nate se ozre,
začuti ljubezen in srečo vso,
ki z reko Dravo žubori,
nikoli ne presahne,
uspavati se ne pusti.
