To nas najpogosteje vara. In človek navadno vara samega sebe, kadar premišljuje o sebi, kadar sebe presoja, o sebi govori in piše.
A svojo dušo bolje poznamo kakor dušo drugega. To dušo je mogoče spoznati. Zakaj duša pisatelja je v njegovih delih.« (Franc Ksaver Meško: Moje življenje)
V prelep svet okrog skromne cerkvice sv. Roka, tja pod Uršljo goro je po viharnih letih prve svetovne vojne in koroškega plebiscita po številnih službovanjih po raznih krajih na Koroškem življenje leta 1920 pljusknilo duhovnika in pisatelja Meška. Prvega oktobra leta 1934 je bil Meško imenovan za župnika na Selah. Škofija mu je dala na izbiro kakšno bogatejšo in večjo župnijo, a Meško je odprtih rok kakor Božje darilo sprejel odmaknjenost, tišino in tamkajšnji mir. Prav takšnega – skromnega, a odprtega za vsakega, ki ga je prosil za pomoč, so medse in za svojega sprejeli selski domačini. Da njihov gospod župnik tudi piše, so vedeli, saj je mimo župnišča vodila pot, po kateri so hodili in ga ob tem videli sedeti za mizo ali sprejemati obiske imenitnih gospodov. Mnogi so se celo čudili njegovi skromnosti in ga imeli za skopuškega, češ da si noče privoščiti, kot so to počeli prejšnji župniki. Bilo jih je kar malo sram, kaj si bodo mislili gostje, ki jim je postregel le s kosom suhega kruha in z vodo. Kadar je manj pisal, je veliko bral in pogosto zahajal k prijatelju duhovniku v Slovenj Gradec.
Druga svetovna vojna
Usodnega leta 1941 je Meško slutil, da ne bo več dolgo maševal pri sv. Roku. Začeli so izseljevati in zapirati zavedne Slovence in Meško se je tiste dni začel spraševati, kdaj bodo prišli ponj. Ljudje, ki so ga videli odhajati, so izpraznili župnišče in spravili njegove knjige na varno. Dolga in strašna je bila njegova selitvena pot, preden se je ob koncu vojne zopet vrnil na svoje Sele. Veselil se je snidenja z župljani sv. Roka in objokoval je žrtve vojne. Čakalo pa ga je tudi presenečenje. Vse njegove knjige so zopet napolnile knjižne police v župnišču.
Plodovit pisatelj
V prelomnih letih pred prvo svetovno vojno in po njej je bil eden izmed vidnejših predstavnikov Slovencev na Koroškem in najbolj bran pisatelj, pravi mojster črtice. Kljub novi oblasti po drugi svetovni vojni je bil še vedno zelo spoštovan in bran; spoštovali so ga tudi tisti, ki jih je novi čas odtegnil Cerkvi in niso prihajali k mašam. Vsako leto od osvoboditve se je veselil katere od novih knjižnih izdaj. Ob osemdesetletnici rojstva je Mohorjeva družba, s katero je tesno sodeloval, izdala prvo knjigo zbranih del, ki so ji v naslednjih šestih letih sledile še štiri.
Starost in vitraž s podobo izgubljenega sina
A leta tudi njemu niso prizanašala. Njegov korak je začel pojenjati in počasi je v njem pričel ugašati ustvarjalni ogenj. Težko je zmogel opravljati vsakdanja opravila kot župnik. Bil je utrujen in ni več uspel pisati svojih spominov. Ob pridobitvi vitraža s podobo izgubljenega sina in sv. Cecilije v cerkvi sv. Roka je Meško v kroniko ganljivo zapisal: »Naročil sem izgubljenega sina, ker bom tudi jaz v kratkem moral domov, k Očetu, in prosim, naj me sprejme milostno, kot je sprejel svetopisemski oče svojega sina …«
Dobre lastnosti in vrednote
Tisti, ki so ga poznali, vedo povedati, da je imel Meško mehko dušo, kot so mehki griči okrog njegovega rojstnega kraja, v Ključarovcih. Bil je idealist in je verjel v lepote življenja, v pravičnost in dobroto ljudi. Kljub razočaranju ni izgubil vere v ljudi in Boga, ki mu je kot duhovnik posvetil šestinšestdeset let življenja.
Smrt in pogreb
V župniji sv. Roka, kjer je Meško preživel več kot polovico svojega življenja, je bila darovana spominska maša, ob kateri so se farani spominjali njegove smrti in pogreba. Svojo življenjsko pot je Meško neopazno zaključil 11. januarja 1964. Na mrtvaški oder so ga položili v slovenjgraškem župnišču, mimo je šlo na tisoče ljudi, ki so molili za njegov večni pokoj. Po slovesu v Slovenj Gradcu so ga prenesli na Sele. Izredno mrzel je bil tisti dan, ko so se poslavljali od Meška. Pravi snežni vihar je trgal zastave, ki so plapolale z drogov na zvoniku. Domačini znajo povedati, da je na ta način celo narava žalovala in se poslavljala.
Slavnostna prireditev in pohod po Meškovi poti
V nedeljo, 21. januarja, so pod okriljem Vaške skupnosti Sele – Vrhe organizirali slavnostno prireditev o Mešku, ki so jo sooblikovali učenci Podružnične šole Sele – Vrhe, MPZ Ksaverja Meška in domačini. V soboto, 27. januarja, pa so se ob polni luni številni pohodniki, ki so si želeli doživeti Meškovo dediščino v naravnem okolju, odpravili na tradicionalno Meškovo pot, dolgo 14 km, ki jo je tudi sam mnogokrat prehodil od selske cerkve sv. Roka pa vse do sv. Neže na Vrhah, ko je v času suše v molitvi prosil za dež. Sprehod po Meškovi poti, ki je bila odprta pod okriljem Turističnega društva Murn v letu 2011, je lahko posebno doživetje. Na poti si lahko pohodniki ogledajo cerkvici sv. Roka in sv. Neže, Meškov grob in župnišče, Strčkov britof in Koplenov vrh, ob tem občudujejo naravo in se spotoma ustavljajo na domačijah, ki jih vedno prijazno sprejmejo ali jim ponudijo okrepčilo, da je korak do cilja nekoliko lažji.
Jubilejni koncert MPZ Franca Ksaverja Meška bo aprila
Prav posebej pa se krajani Sel in Vrh v tem letu veselijo slovesnega jubilejnega koncerta MPZ Franca Ksaverja Meška, ki bo 21. aprila obeležil 60 let od pričetka delovanja. Zbor, ki šteje 10 članov, poslušalci radi naslavljajo kar »Meškovi pevci«. V Mislinjski dolini slovi kot najstarejši pevski zbor, v katerem še vedno rad prepeva njihov najstarejši in najbolj izkušen pevec Viktor Hovnik, ki je ponosen, da je lahko del te »pevske družine« že od samega začetka. V takratnem oktetu Sele se spominja prvega nastopa iz leta 1964. V spomin na tedanjega duhovnika so se namreč istega leta, ko je Meško umrl, zbrali »pobi« in skupaj zapeli. Čez dan so možje trdo delali na svojih »gruntih« in v službah, tedensko pa so se zvečer zbirali na vajah. Nato so si kot zbor nadeli ime po gospodu Mešku. Sami se radi poimenujejo kar »Meškoti«, saj z neizmernim ponosom nosijo njegovo ime.
Ljubezen do petja, veselje do druženja in vztrajnost so glavne vrline, ki že šest desetletij družijo več generacij pevcev MPZ Ksaverja Meška, ki gojijo dolgoletno bogato pevsko tradicijo na Selah in Vrhah. Mnogo pevcev se je zvrstilo v njihovih pevskih vrstah, ko so po opravljenem delu, bodisi na kmetiji bodisi v službi, iskali druženje in sprostitev ter v sodelovanju našli svoj umetniški navdih. In občinstvo, najsibo na lokalnih in občinskih prireditvah najsibo na pevskih revijah, nastopih, koncertih in tekmovanjih, jim je vedno rado prisluhnilo. V vseh teh letih so se v njihov bogat pevski mozaik vpletale številne zgodbe, ki jih pišejo pevci s svojimi družinami in prijatelji, ki jih spremljajo na njihovi poti. Pohvalijo se lahko s številnimi skupnimi izleti doma in v tujini, kamor jih je vodila pesem. Posebej ponosni so na skupni vzpon (1985) na »streho Slovenije« – na Triglav, od koder je odmevala pesem Slovenec sem, ponosni so namreč, da so Slovenci.
Za ljudi od blizu in daleč so nepogrešljivi tako na pogrebnih slovesnostih kot na praznovanjih in tudi pri mašah pri sv. Roku na Selah, kjer ob jubilejnih prireditvah v spomin na Meška in na rokovo (16. avgusta) radi zapojejo tudi v cerkvi. Veseli so vsakega povabila in se nanj tudi radi odzovejo. Tako so gostovali tudi v Domu Sodalitas v Tinjah, kamor jih je povabil njihov dolgoletni prijatelj gospod Jože Kopeinig, ki ga pesem vedno znova gane do solz. Veliko truda in odrekanja je bilo potrebnega vsa ta leta, da zbor še vedno živi in da se pevci redno zbirajo na večernih pevskih vajah. Gotovo takrat pogovor nanese na vse, kar se jim je lepega zgodilo, in tudi na snovanje novih načrtov. Zavedajo pa se tudi, da je pesem tista, ki jih povezuje, ki premaguje ovire in ima moč, da lahko tudi drugim seže do srca. Ob skupnem druženju radi zapojejo kitico, ki jo je zapisal Meško.
»Še ko bom umrl, si bodem zapel
in s petjem vzel s sveta slovo;
in upam, da Bog me v nebo bo sprejel,
pri njem bom vekomaj pel.«
Mešani cerkveni PZ sv. Roka
Na Selah deluje tudi Mešani cerkveni PZ sv. Roka, ki letos beleži 10 let sodelovanja pri sv. mašah. V mesecu oktobru, ko bodo na Selah obeležili 150. obletnico Meškovega rojstva (27. oktobra), načrtujejo pri sv. Roku srečanje cerkvenih pevskih zborov iz raznih koroških župnij, v katerih je deloval Meško, in ki bodo prepevali njegove pesmi. V istem tednu, od 21. do 29. oktobra, pa bo v župnišču na Selah, kjer je Meško bival, odprta tudi priložnostna razstava njegove bogate zapuščine.
V spomin na Meška preberimo kakšno njegovo knjigo ali si oglejmo film Onkraj poljan
Vsekakor si Meško zasluži, da v letošnjem letu z dogodki in s spominskimi prireditvami obeležujemo 150. obletnico njegovega rojstva in 60. obletnico smrti ter da zopet posežemo po kateri od njegovih morda že zaprašenih knjig na knjižnih policah ali pa začutimo njegov utrip z ogledom dokumentarnega filma Onkraj poljan, v katerem so sodelovali tudi vsi tisti domačini, ki so Meška poznali. Še danes, toliko let po njegovi smrti, so krajani Sel sila prijetno presenečeni, da toliko ljudi iz drugih slovenskih pokrajin ve za »Meškove Sele«. To kaže na dejstvo, kako velik in karizmatičen je bil Meško, na zunaj sila skromen in preprost, a tako bogat po duši in v srcu.
Načrtovane prireditve na Selah
- 21. aprila v Domu krajanov Sele: »Naših 60 let«, koncert ob 60-letnici Moškega pevskega zbora Ksaverja Meška;
- 16. avgusta v cerkvi sv. Roka: rokovo, slovesna sv. maša v počastitev jubilejev Franca Ksaverja Meška;
- 27. oktobra v cerkvi sv. Roka: »Pojemo Meškove pesmi«, srečanje pevskih zborov iz župnij, v katerih je služboval Meško;
- od 21. do 29. oktobra: priložnostna razstava v Meškovi sobi v župnišču na Selah.
Viri: Glasilo Mestne občine Slovenj Gradec, januar 2024; Izbrani spisi Franca Ksaverja Meška, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2019; Šepetanje lip, roman o F. K. Mešku, Rudi Mlinar, Mohorjeva založba, Celovec, 2010.
