Drobne sanje noč odnaša,
spet ne vemo, kaj je prav,
bi verjeli, bi želeli,
kaj kdo v življenju bi iskal?
Zbledijo sanje v žarku sonca,
pozabljen spet bo njih pomen,
vse bo spet nekje zbledelo,
rok dotik in kje objem.
Srce sanje zopet sanja,
kaj od njih si spet želi,
v sanjah večkrat vse lepo je,
a pod jutro vse zbledi.
Kaj od sanj nam najbolj »paše«,
komu pomniš glas, obraz,
vsak dan novih si želimo,
nam podaril jih bo čas.
Čas pa času reže krila
in čar sanj izgubi sijaj,
kaj so sploh hotele reči,
bo ostal le še vprašaj?
