Izginjanje čebel vpliva na zmanjševanje biotske pestrosti, ob skrajnem dogodku, kot je izumrtje čebel, pa bi prišlo do izumrtja rastlin, ki so odvisne od njih, kar bi imelo nepredstavljive posledice. Kaj pa sploh – razen njihove pomembne vloge pri opraševanju in pridobivanju medu, cvetnega prahu in propolisa – zares vemo o čebelah?
Razvoj čebele
Čebele so žuželke s popolno preobrazbo, kar pomeni, da imajo štiri faze: iz jajčeca se izleže ličinka, ki se nato preko stopnje bube preobrazi v odraslo žival. Jajčeca izlega le matica. Če so jajčeca oplojena, se razvijejo čebele delavke, če niso oplojena, pa troti. Jajčeca, iz katerih se razvijejo matice, se izlegajo v posebne celice, imenovane matičnik, ampak samo takrat, kadar je potreba po tem, če npr. v družini vlada rojilno razpoloženje ali če pride do preleganja matice.
Jajčece
Je biserno bele barve, razvoj poteka tri dni. Po legi jajčeca lahko določimo njegovo starost – najprej je postavljeno navpično, nato se nagne, tretji dan pa leži na dnu celice. Večje kot je jajčece, večja bo odrasla žival.
Ličinka
Je črvaste oblike, brez nog, oči, tipalnic, kril in žela. Ima majhno glavo in telo, sestavljeno iz 13 členkov, večino telesa zavzema črevesje. Čebele krmilke skrbijo, da so ličinke dobro nahranjene, saj plavajo v matičnem mlečku. Ker ličinka ves čas je, ji pravimo tudi žerka. Od tega, kaj ličinka je, je odvisno, v kaj se razvije. Ličinke čebel delavk in trotov se prve tri dni hranijo z matičnim mlečkom, nato dobivajo mešanico medu in cvetnega prahu, medtem ko ličinke matic ves čas dobivajo matični mleček. Impresivno je tudi, kako hitro ličinka raste – v petih do šestih dneh, kolikor traja razvoj delavke, poveča svojo težo za 500-krat.
Buba
Ličinke se nato zapredejo v kokon in nastane buba. Spremeni se tudi telo – dobijo tipalke, noge in krila. Oblikujejo se sestavljene oči in ustni deli odrasle čebele. Pri starejši bubi se ločita tudi oprsje in zadek. Stopnja bube traja pri delavki 12 dni, pri trotu 13–14 dni in pri matici 8–9 dni.
Celoten razvoj čebele delavke traja 21 dni, pri trotu 24 dni in pri matici 16 dni.
Bolezni čebel
Najpogostejše bolezni pri čebelah v Sloveniji so: huda gniloba čebelje zalege, nosemavost, poapnela zalega in varoja.
Huda gniloba čebelje zalege (ameriška gniloba)
Je bolezen, ki jo povzroča bakterija Paenibacillus larve. Bolezen je obvezno treba prijaviti. Za okužbo so dovzetne le ličinke, čebele pa so odporne. Problematično je hitro širjenje bolezni med zalego, posledično ni dovolj mladih čebel delavk, čebelja družina pa je oslabljena, kar vodi v njen propad. Bakterija se namnoži v črevesju ličinke in povzroči njeno smrt. Če čebele negovalke odmrlih ličink ne odstranijo, se te posušijo, kar je kasneje zelo težko očistiti in hkrati vsebuje ogromno spor, ki so zelo odporne, živijo lahko namreč celo 30 let.
Tipični znaki bolezni
So: temni oz. vdrti pokrovci, vlažen videz pokrovcev, ličinke so vlečljive in rjavkaste barve, zalega je neenakomerna, saj negovalke odstranjujejo odmrle ličinke. Bolne ličinke imajo specifičen vonj. Družina je šibkejša in manj dejavna.
Preventiva
Je zelo pomembna. Pri nakupu matic in čebeljih družin moramo biti pozorni, da izhajajo iz čebelarstev s preverjenim zdravstvenim stanjem (veterinarsko potrdilo). K širjenju okužbe namreč največ prispevajo roji neznanega porekla, čebelji proizvodi in čebelarska oprema.
Truditi se moramo, da preprečujemo vnos spor v naš čebelnjak. Redno pregledujmo čebelje družine, redno menjavajmo satje, čistimo in razkužujmo opremo in čebelnjak. Medu in cvetnega prahu neznanega izvora ter medu s sporami nikoli ne krmimo čebelam. Previdni moramo biti pri premeščanju satja z zalego iz ene družine v drugo, saj je to najpogostejši vir širjenja bolezni.
Kaj narediti ob pojavu okužbe
Žarišče je treba izolirati in sanirati, prepovedan je promet s čebeljimi družinami in z opremo v okuženo območje in iz njega, klinično bolne čebelje družine pa je žal treba uničiti, da preprečimo hitro širjenje bolezni. V družinah, ki ne kažejo znakov bolezni, in v močnih družinah pa so primerni manj drastični ukrepi. Vso zalego je treba uničiti, obdržimo le čebele. Pomembno je, da ves material, ki je bil v stiku z bolnimi družinami, očistimo in razkužimo. Med iz obolelih družin ljudje lahko uživajo, zanje ni nevaren in ga ni treba uničiti, ne sme pa se uporabljati za čebele. V Evropski uniji ni dovoljeno nobeno zdravilo za zdravljenje te bolezni.
Ob sumu na to bolezen moramo takoj obvestiti pristojnega veterinarja, ki bo pregledal družine, odvzel vzorce in podal navodila, kako naj čebelar ravna.
