Adi nas je najprej popeljal v svojo mladost. Njegov oče je bil trobentač pri ansamblu Fantje treh dolin, bil je tudi vodja treh godb na pihala v koroški regiji. Adi je hitro začel kazati znake posluha, zato so ga vključili v glasbeno šolo, kjer se je učil igrati klarinet in harmoniko. Poslušalcem je ob tem tudi razkril svojo skrivnost o harmoniki, ki mu jo je prinesel dedek Mraz. Pri osemnajstih letih pa se je sam začel učiti igrati kitaro. V študentskih časih je igral za prijatelje, skladal je svoje pesmi in pisal tekste.
Še danes piše glasbo in besedila za svoje pesmi. Vsa besedila imajo veliko globino in so obenem hudomušna, opozarjajo tudi na naše napake. V svoje verze rad umesti aktualne teme. Tudi mlajše generacije prepoznajo in rade pojejo njegove pesmi ter jih vzamejo za svoje, ob čemer čuti zadoščenje in hvaležnost.
Ljudi opozarja na minljivost življenja, da ne bi zapravljali časa. Dobro bi bilo, da bi vsi z veliko hvaležnostjo in veseljem sprejeli dragocenost, ki se ji reče življenje. Ne zapravljajmo časa za banalnosti, prepoznajmo lepoto življenja v vsakdanjih stvareh.
Tudi Adi se sooča z mislijo na minljivost, ob tem se trudi, da dela dobro, ustvaril pa je tudi veliko lepih spominov. O tem govori v pesmi Na travniku: »Glej ta naš svet, tako je lep, kot lepe sanje, življenje imej za prekrasno potovanje … Srečni so le tisti, ki srečo dojamejo.«
Adi pravi, da si sami krojimo srečo in razpoloženje. V glavi je treba imeti red in iti skozi življenje z nasmeškom, s hvaležnostjo, strpnostjo in prijaznostjo. Tudi zato ga imamo ljudje radi, ker stvari, o katerih poje, tudi živi in dokazuje z dejanji.
Bil je nepozaben večer. Iz srca hvala Adiju Smolarju.
