Dogodek je bil prežet z intimno atmosfero in s poglobljenim razmislekom o življenju, minljivosti in lepoti poezije, ki služi kot poslednja opora pred neizogibnim tokom časa. Tankočutnost urednice pesniške zbirke dr. Mete Lenart Perger in odkrito razmišljanje avtorja Srečka, ki je pred publiko razgalil svojo dušo in srce, sta zagotovo ganila vse prisotne. Obiskovalci dogodka smo lahko prisluhnili tudi recitacijam nekaterih pesmi iz zbirke, ki jih je čustveno interpretirala domačinka Nina Hvalec. Za glasbeni vložek pa je poskrbel prav tako domačin, dijak Konservatorija za glasbo v Ljubljani, Matevž Glasenčnik.
Srečko v svojih pesmih premišljuje o spominih na nekdanje dni, o Bogu, domovini, minljivosti človekovega življenja in bolečini, ki zmore najti tolažbo prav v poeziji. Z matematično natančnostjo spleteni verzi izpovedujejo vero, zastavljajo vprašanja o bistvu življenja, slavijo domovino ter hrepenijo po ljubezni in vrednotah nekdanjih časov. In čeprav morda Srečko na prvi pogled deluje robato, se v njem skriva izjemno pronicljiv duh, ki posega izven ustaljenih dimenzij dojemanja življenja in časa, v katerem živimo.
Pesniška zbirka Stihi duše in srca je pomemben literarni prispevek, ki s svojo globoko čustveno noto in bogato simboliko vabi bralce, da se poglobijo vase ter razmislijo o svojem mestu v svetu in neizbežnem minevanju časa. Na koncu zbirke bralca čaka posebna poslastica, to je Sonetna sestavljanka, ki mu omogoča, da si iz ponujenih možnosti sam sestavi svoj sonet z vsebino, ki ga v tistem trenutku nagovarja.
Pesniško zbirko lahko kupite pri avtorju Srečku Lampretu (lampretsrecko@gmail.com) ali po spletu.
Moj dom
Vedno si drag mi bil, rodni moj kraj,
Upanje vlivaš v srcé mi nazaj.
Zmeraj sem ljúbil te, zlati moj dom –
Ênkrat živim in do smrti tvoj bom!
Ni me zvabíla skušnjava drugam
In da ti zvest bom, odločil sem sam:
Célo življenje me tukaj držiš,
A sem vesel, da mi stran ne pustiš.
Pod Póhorjem
Kako si lépo, Póhorje zeleno!
Hribovje v svetu lepše ni nobeno;
preraščajo mogočni te gozdovi,
prostrani travniki so ti vrhovi.
Pozimi se krasíš z odejo belo,
poleti greješ v soncu se veselo.
Mirú se duša tukaj naužije,
lepote stvarstva ti okó odkrije.
In kleni, čvrsti tod ljudje živíjo,
ki z delom svojega duhá krepijo.
Pod Póhorjem mi luč svetá zasveti:
tu rojen sem in tu želim umreti!
Minljivost in večnost
Studenec mnogi iščejo mladosti
in čudežna želijo si zdravíla,
upirajo zaman pa se starósti –
priroda let nazaj ne bo vrníla.
Svež zrak lahkó še danes človek diha
in nasmeján sprehaja se po cesti,
že jutri dom mu daje zemlja tiha,
nje hlad postane mu prijatelj zvésti.
Minljiv je človek, ljudstvo pa ostaja,
nastopi mu po mraku vsakem zarja
in rod za rodom vselej nov prihaja.
Kar dobrih del posameznik ustvarja,
z njim skupaj v grôba jamo ne odhaja,
saj národu jih večnemu podarja!
Moja usoda
Sonetje sad so mojega življenja;
nesreča stihe laške je skalíla,
izvirajo vse rime iz trpljenja,
njih misli bolečina je rodila.
Tolažba za bodoče so rodove,
spomini na trenutke so boleče
in ŕja za železne so okove,
ki jih skováli časi so nesreče.
Ko moral svet poet bo zapustíti,
potrebno ni s seboj mu stihov vzeti,
saj znal nesmrtne jih je naredíti.
Čemú pa treba prej mu je trpeti?
Ni dano školjki bisera roditi,
ki vóljna bolečine ni sprejeti.
