Sprva so si zastavili cilj, da bodo pridobili vsaj 30 članov, sedaj pa jih je kar 321, kar pomeni, da se ljudje še zanimajo za sadjarstvo in da želijo delati dobro, ob delu pa se seveda vedno znova pojavijo tudi priložnosti za prijetna druženja. Sadjarsko društvo Dravograd vsako leto organizira tako strokovna predavanja kot praktične prikaze obrezovanja, cepljenja sadnih dreves idr., hkrati pa je pomemben člen lokalne skupnosti, saj aktivno sodeluje pri dogajanju v kraju. Društvo zagotovo opravlja pomembno vlogo, saj med drugim skrbi tudi za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine. Sadjarsko društvo Dravograd in društveni sadovnjak Pungrad mi je prijazno in zanimivo predstavil predsednik društva Avguštin Verhnjak. Spregovorila sva tudi o pomembnosti pridelave sadja, ki lahko bogato obrodi tudi v manjših sadnih vrtovih, in ohranjanja travniških sadovnjakov, ki so včasih ponosno objemali domačije, o dragocenem prispevku sadja k okusni kulinariki in zdravju ljudi ter o tem, da z gojenjem različnih sadnih vrst in sort pripomoremo k večji samooskrbi in k temu, da imamo vsako leto vsaj nekaj pridelka.
Prvi koraki v smeri uspešnega sadjarjenja
Avguštin Verhnjak je odraščal na kmetiji, ki je imela sončno lego in zelo strm teren, v kraju Vrata v občini Dravograd. Doma so pridelali skoraj vse, kar so potrebovali za preživetje. Ukvarjali so se z živinorejo. Sejali so rž, pšenico, ječmen, oves, lan … Stiskali so repično olje. Strme košenice so pokosili, nekaj travnikov je popasla živina. Kmetijo so obdajali visokodebelni travniški sadovnjaki, v katerih so rasle jablane, hruške, slive, češnje idr. Dedek in oče sta sadno drevje občasno oskrbovala, obrezovala, sadila sta tudi nova drevesa. Pri teh opravilih je po svojih močeh pomagal tudi sin oz. vnuk Avguštin in tako je vzklilo veselje do gojenja sadnega drevja in pridelovanja sadja. Znanje in prve izkušnje je pridobival tako v domačem okolju kot pri šolanju za agronoma. Iskal je divjake po obronkih gozdov in na zapuščenih kmetijah, nabiral cepiče, cepil, sadil sadna drevesa, jih obrezoval … Preizkusil je, ali jablane uspevajo na šibkejših podlagah, vendar to ni prineslo uspeha. Eden prvih je imel josto – jagodičevje, ki je križanec med kosmuljo in črnim ribezom, ameriške borovnice idr.
Leta so hitro tekla. Avguštin Verhnjak je zaključil agronomsko šolo v Mariboru in univerzitetni študij v Ljubljani, se zaposlil, si ustvaril družino in uredil dom na obrobju Dravograda. Takrat je zopet začutil željo po sadjarjenju.
Sadjarsko društvo Dravograd
V društvo je včlanjenih največ kmetov, ki so lastniki travniških sadovnjakov, zelo veliko skupino predstavljajo lastniki ohišnic, ki imajo ob hiši nekaj zemljišča, v tretji skupini pa so člani, ki nimajo svojega sadovnjaka, vendar imajo radi izdelke iz sadja in podpirajo delovanje društva.
Za člane redno pripravljajo različna strokovna predavanja, pri čemer se trudijo, da izbirajo vsebine, po katerih člani najbolj sprašujejo, med drugim so prisluhnili predavanju o pridelavi brajd, obrezovanju sadnega drevja, uporabi fitofarmacevtskih sredstev pri samooskrbni pridelavi sadja … Trenutno razmišljajo o tem, da bi izvedli prikaz obrezovanja kivija, ki se je zelo razširil.
Poleg teoretičnih predavanj izvajajo praktične prikaze obrezovanja in cepljenja različnih sadnih vrst.
Vsako leto izvedejo tečaj priprave cepilne smole, ki je nujno potreben pripomoček sadjarja tako pri redni rezi in oskrbi drevja kot pri cepljenju. Cepilno smolo naredijo iz naslednjih sestavin: smole smreke, bora ali macesna, govejega loja in čebeljega voska.
Jeseni organizirajo strokovno ekskurzijo, na kateri si ogledajo kakšno slovensko kmetijo, ki se ukvarja s sadjarstvom ali z dejavnostmi, ki so povezane s sadjarstvom.
Društvo je za člane priskrbelo že več kot 2500 sadik starih sort hrušk, jablan in češenj po subvencionirani ceni, s čimer prispevajo k ohranjanju dediščine, biotske raznovrstnosti …
V društvu skrbijo tudi za redno izobraževanje članov, saj imajo bogato knjižnico, ki ima okoli 120 knjižnih enot. Vsak član si tako lahko izposodi strokovno gradivo in nadgradi svoje znanje.
Društveni sadovnjak Pungrad
Od ustanovitve društva so člani gojili željo, da bi si nekje uredili sadovnjak. Ko se je pokazala prva primerna priložnost, so v soglasju z lastnikom zemljišča – Občino Dravograd – začeli urejati površino, ki je skorajda v centru Dravograda, v bližini osnovne šole, sprehajalne poti … Zasadili so sadno drevje in jagodičje, postavili žično oporo za brajdo in robide, namestili ograjo … Zgradili so tudi vrtno uto, v kateri shranjujejo orodje in razne pripomočke, ki si jih lahko člani izposodijo.
V sadovnjaku rastejo najbolj zastopane sadne vrste v Sloveniji: jablana, hruška, sliva, češnja, breskev … Izpostavimo pa lahko tudi: asimino (indijansko banano), ki je ena izmed perspektivnejših sadnih vrst, naši (azijska hruška), šmarno hrušico, jagodičje, brajdo … Pridelek je vsako leto obilen.
Okoli dneva državnosti imajo v sadovnjaku tradicionalna srečanja, ki so obogatena s strokovnim delom in kulturnim programom. Člani društva takrat tudi pregledajo, v kakšnem stanju so sadna drevesa, večer pa se zaključi z druženjem ob dobri kulinariki.
Odlično sodelovanje z osnovno šolo
V Osnovni šoli Neznanih talcev Dravograd izvajajo sadjarski krožek. Vsaki dve leti pa pripravijo razstavo sadja, da tako predstavijo pestrost sadnih vrst. Otroci si lahko v sadovnjaku ogledajo posamezna opravila in sadne vrste. Zelo dobro društvo sodeluje tudi z Osnovno šolo Šentjanž pri Dravogradu.
Zveza sadjarskih društev Slovenije
Sadjarsko društvo Dravograd je med ustanovitelji Zveze sadjarskih društev Slovenije, ki je krovna organizacija. Avguštin Verhnjak meni, da bi lahko povezana sadjarska društva naredila marsikaj dobrega tako v koroški regiji kot v širšem slovenskem prostoru, več pozornosti bi lahko namenili promociji jedi iz sadja, npr. na Koroškem so znani kvočevi nudlni, ki vsebujejo tepke oz. druge sorte hrušk. Cesarica Marija Terezija je z dekretom dala zasaditi ogromno tepk na kmetijah in ob poteh za prehrano družin in popotnikov tudi v zimskem času. Sedaj tepke žal izginjajo. Če pogledamo naše tradicionalne sorte, kot so bobovec, krivopecelj in mošanček, te ne bodo izginile, ker so množično zastopane, vendar se število teh sadnih dreves zmanjšuje, saj se ne posveča dovolj pozornosti njihovi oskrbi, nekaj jih naravno dotraja, vsako leto pa jih nekaj poškodujejo oz. polomijo tudi vremenske ujme. Avguštin Verhnjak poudari, da bi bilo dobro, da bi zaščitili kakšno staro sorto jablane ali hruške.
Vpliv vremena na sadjarstvo
Letos je pomlad – kot že nekaj let zaporedoma – zopet postregla z nadpovprečnimi temperaturami, v drugi polovici aprila pa se je zgodil vdor hladnega zraka, temperature so se spustile pod ničlo.
Pridelovalci sadja v intenzivnih sadovnjakih so poskusili zaščititi sadno drevje pred pozebo z oroševanjem (škropljenjem z vodo), vendar so to zelo dragi sistemi. Posamezna drevesa in grmičke v domači pridelavi pa je zelo težko zaščititi.
Sadjarji se soočajo tudi z drugimi vremenskimi nevšečnostmi, npr. s sušo, točo … Pridelava sadja je v takšnih razmerah negotova, zato Avguštin Verhnjak svetuje, da posadimo več različnih sadnih vrst in sort, saj si tako zagotovimo, da vsako leto ne glede na vremenske pogoje vsaj nekaj bogato obrodi, predvsem jagodičje, ki je zelo trpežno in hvaležno. Med jagodičje spadajo: aronija, robida, črni, beli in rdeči ribez, ameriška borovnica, kosmulja, josta …
Tudi na majhni površini lahko pridelamo toliko sadja, ki ga kasneje predelamo v kompote, marmelade, sokove idr., da smo lahko s temi proizvodi samooskrbni skoraj celo leto.