Otroštvo
Marija se je kot tretja od šestih otrok rodila daljnega leta 1924 očetu Avgustu in materi Jerici Bivšek. Življenje na Pričnikovi kmetiji, kot se je po domače reklo, je bilo težko. Njeno odraščanje so zaznamovali: tako prva kot druga svetovna vojna, izgube in težko delo na večji kmetiji, ki ga nikoli ni zmanjkalo.
Ljubezen jo je vodila na Šumahovo domačijo
Po težkih povojnih letih, ko se je življenje le vrnilo v stare tirnice, se je spoprijateljila s sosedovim Anzijem. Rodila se je ljubezen, ki sta jo jeseni leta 1950 potrdila s poroko. Takrat se je tudi preselila na Šumahovo domačijo, kmetijo, kjer je kot mlada gospodinja podpirala vsaj tri vogale stare hiše. Z možem sta se posvetila obnovi hiše in gospodarskih poslopij ter delu na poljih in njivah.
Otroci in vnuki so prinesli veselje
Po dolgem času se je leta 1951 na Šumahovi domačiji spet slišal otroški jok, saj je na svet prijokala prvorojenka Marija, sledili so še otroci Ivan, Irena in Franc. Skrb za otroke in gospodinjska opravila je poleg vseh kmečkih del v hlevu in okolici domačije ponovno padla na njena ramena. Otroci so počasi odraščali in si ustvarjali svoje družine, prišli so vnuki.
Boleče izgube
Domačo kmetijo in skrb zanjo je leta 1983 prevzel sin Ivan. Ko bi se ob upokojitvi moža lahko preselila v novo hišico na kmetiji in uživala sadove svojega dela, ji je leta 1988 po hudi bolezni umrl mož Anzi, star komaj 60 let. Ob prebolevanju prerane smrti je obiskovala svete maše, hodila na romanja, brala, pletla in se tolažila z družbo otrok in vnukov. Rada je hodila na dolge sprehode po gozdu, veselila se je obiskov svojih sester in drugih sorodnikov, sosedov in znancev. Nato je ponovno udarila nesreča. V kratkem obdobju je doživela kar dve veliki tragični izgubi – izgubo vnuka in sina. Težko je prenašala izgube in rane so se le stežka zacelile. V veliko oporo so ji bili molitev in vsi njeni, ki so ji stali ob strani s tolažbo in z ljubeznijo. V svoji »bajtici« je rada sprejemala obiske in vedno je nahranila lačna usta vseh, ki smo jo kljub obveznostim pogosto obiskovali.
Bolezen, okrevanje in prihod v Koroški dom starostnikov Črneče
Leta 2015 jo je bolezen priklenila na posteljo in tokrat je bila ona tista, ki je potrebovala stalno pomoč družine. Težko je sprejela dejstvo, da ni več kos sebi in opravilom, ki jih je vsakodnevno počela. Z močno voljo, s trudom in ob pomoči domačih se je njeno stanje delno izboljšalo, a takrat je prišlo do zloma kolka, operacije in zdravljenja. Po odpustu iz bolnišnice je prvič odšla v Koroški dom starostnikov Črneče na rehabilitacijo. Njena želja po vrnitvi na domačo kmetijo in v domačo hiško je bila tako močna, da se ji je ob močni podpori domačih tudi izpolnila. Pred tremi leti je Marija po težkem obdobju korone, ki je prizadela tudi člane družine, ponovno odšla v dom – »k vnukinji Marini«, ki je tam tudi zaposlena.
Z dobro voljo in aktivnostjo je zgled mnogim
V domu je zgled tudi mlajšim sostanovalcem, saj je zelo dobrovoljna, še vedno rada obiskuje svete maše, prireditve, pevske vaje in telovadbo. Še vedno hodi »na Peco«, le da se Peca imenuje prijateljska skupina, v kateri se ob sredah stanovalci družijo ob klepetu in kavici.
V domu ji dneve s pogostimi obiski krajšajo trije otroci in vnuki, predvsem hčerka Irena, ki jo nekajkrat letno še pelje domov, v »njeno hišico«, kjer s svojimi praznuje praznike in rojstne dneve.
Najstarejša Mežičanka Marija se je za rojstni dan najprej udeležila svete maše v domači farni cerkvi, praznovanje pa se je nadaljevalo na domači kmetiji pri Šumahu, kjer ji je poleg vseh domačih voščil tudi mežiški župan.
Naši dragi mami, bici in prabici želimo še mnogo zdravja, zadovoljstva in lepih trenutkov na življenjski poti. Veseli in ponosni smo, da je z nami in da s svojo prisotnostjo bogati naša življenja. (v obarvan okvirček, okoli kakšna rožica)
